Ivan Merhar

 

 

I. POGANSKI BOGOVI

STARIH KRANJCEV

AKOR JE STRAH božji vseh čednosti kralj, tako je tudi služba božja med vsemi službami prva in izmed vseh običajev najimenitnejša, zakaj v njej temeljito korenini sreča posameznikov in celih držav, seveda le, če ni ne kriva ne malikovalska, temveč prava in krščanska. Zato nismo hoteli vere in veroizpovedi na Kranjskem in nje običajev pomešati s šegami in navadami, ki smo jih popisali v prejšnji, šesti knjigi … Procopius poroča, da so Slovani služili in žrtvovali silvanom ali gozdnim duhovom in nimfam ali vodnim in drugim duhovom ter da so ob žrtvi prerokovali. Razen tega so od svojih pradedov imeli staro zapoved, naj med številnimi bogovi imajo za gospodarja vseh stvari in za edinega boga samo tistega, ki dela grom, ter naj mu koljejo goved in podobne žrtve. Kaj je usoda, niso vedeli in so izpovedovali, da nima le-ta nobene moči nad človekom …

V drugem poglavju prve knjige svoje Slovanske kronike piše Helmoldus, da je v deželi Slovanov bil pravi in poglavitni sedež malikovalstva njih glavno mesto, imenovano Rethra, in da je tam stal velik tempelj v čast slovanskim bogovom oziroma besom, od katerih, je najvišji bil Radigost, Njegova podoba je bila iz zlata, ležišče iz bagra. Mesto, pravi, ima devet vrat, ki so vsa obdana z globokim jezerom. Preko jezera se pride po lesenem mostu, a po njem ne sme nihče razen tistih, ki hočejo tu žrtvovati ali vprašati malika za svet.

V LII. poglavju iste prvo knjige se pripoveduje, da so se v njegovih (Helmoldovih) časih po vsej Slaviji malikovalstvo in njega praznoverske zmote močno pomnožile, zakaj poleg blagoslovljenih gozdnih in hišnih malikov, ki jih je bila nepopisna množica tako na deželi ko v mestu, so imeli Slovani tri poglavitne malike, namreč Prova, ki so ga zlasti častili na Oldenburškem, Radigosta, ki se mu je klanjala dežela Obotritov, in Živo, ki so jo imeli za boginjo Polabi. Le-tem so bili posvečeni določeni svečeniki in žrtve. Duhovni je z žrebom razglašal praznike, ki so jih praznovali za te malike, in zbrali so se moški in ženske z otroki vred k malikovalskemu žrtvovanju. Davili so ovce in vole za žrtev bogovom, da, večina se je prizadevala, kako bi žrtvovala kristjana, zakaj dejali so, da je njih bogovom krščanska kri v veselje in posebno všeč. Ko je žrtev zaklal, je svečenik pokusil malo krvi, da bi tako postal sposobnejši za sprejem prerokb, Po žrtvovanju je šlo ljudstvo jest in se je razveseljevalo.

Pri tem je bila razširjena med njimi še druga posebna zmota. Medtem ko je namreč pri pojedini in pitju krepko krožila časa, so govorili določene, bolj preklinjajoče ko blagoslavljajoče besede z imenom bogov dobrega in zla. Vse dobro, so dejali, ravna dobri, vse zlo ali nesrečo pa zli bog. Iz tega se lahko spozna, da so se ujemali v tem pogledu s Slovani na Koroškem, Kranjskem in v drugih tod ležečih deželah, zakaj da tudi Slovani gorenjih dežel niso pripisovali usodi nobene samolastne moči in učinka, smo prejle izvedeli od Prokopija. Zli bog se je v njihovem jeziku imenoval Črneboh, to je črni bog.

Med mnogimi maliki Slovanov pa je imel prednost Svetovit, bog v deželi Rujani; v primeri z njim so imeli vse druge le za polbogove, ker je mnogo pravilneje in natančneje prerokoval ko drugi. Zato so mu v posebno počastitev žrtvovali vsako leto kristjana, ki ga je zadel žreb. Da, tale malik je imel tak ugled, da so vsako leto pošiljali iz vseh slovanskih pokrajin določeno vsoto denarja kot žrtev. Brez dvoma so kakor vse druge, še bolj oddaljene dežele prispevali svoj delež tudi naši kranjski Slovani …

II. VSADITEV KRŠČANSKE VERE

NA KRANJSKEM

A KRANJSKEM, Koroškem, na Krasu, v Liburniji in Istri so živeli Slovani sicer pomešani s kristjani, vendar so se trdno držali svojih malikov. Ker so imeli v deželi premoč, zato je javna služba božja kristjanov slabo uspevala ter se polagoma izgubljala. Škofije in župnije so sčasoma prenehale, tako da je komaj kdo ostal, ki bi bil mogel poučiti ljudi v začetnih naukih krščanske vere, razen ariancev, ki so sejali svojo škodljivo ljuljko med Langobarde, prebivajoče prav tako na Kranjskem in Koroškem; Slovani in Langobardi so namreč živeli na Kranjskem v skupnosti. Krščanska vera se je med tem trdovratnim narodom, med Slovani mislim, pred 780. letom komaj mogla prav ukoreninti.

Leta 758. se je sveti Virgilij, solnograški škof, zelo pobrigal za spreobrnitev Korošcev in Kranjcev … Okoli leta 760. se je krščanska vera na Koroškem in Kranjskem od dne do dne bolj večala in svetila ter si tako pridobivala srce ljudstva, da si je tako vojvoda Chetimarus kakor tudi izpreobrnjeno ljudstvo zelo želelo škofa Virgilija in ga po duhovniku Latinu prosilo, naj pride k njim, da bi si sam osebno ogledal rast cerkvene občine, ki jo je poleg Boga prvi ustanovil. Toda važne zadeve njegove glavne cerkve so se prečesto ustavljale izpolnitvi njihove želje in mu niso hotele dovoliti popótovanja. Zato je Latinu dal dva duhovna za tovariša, ki naj bi poleg drugih učiteljev delala v Gospodovem vinogradu pri Korošcih in Kranjcih. Tako je ta pobožni škof vendarle skrbel za kranjsko in koroško občino in je v srcu nosil tiste, ki jih ni mogel imeti v očeh.

Toda mir v cerkvi je bil kmalu skaljen, ko je njegov sin, princ Valdungus ali Walchunus, prevzel vladno krmilo. Plemstvo je namreč hotelo popolnoma strgati z vrata bavarski jarem (zakaj takrat je koroško-kranjske vojvode dajala tem deželam bavarska hiša) ter ni maralo več biti podložno nobenemu krščanskemu knezu.

Za to spremembo se je zdela najprimernejša Valdungova mladost.

Najimenitnejši deželni gospodje in deželjani so pod milim jarmom Kristusovim doslej še vedno ponosno zmigovali z rameni in se trdno držali stare, od nevernih prednikov podedovane nevere; zdaj pa so se osrčili, da bodo zavihteli puntarski meč in z njim napadli kristjane. Pregnali so jih z duhovnimi vred in, ker so se jim pridružili tudi gospodje na Štajerskem in v Slovenski marki, so napravili močan vpad na Laško. Tako so krščanstvo na raznih krajih preganjali in napadali. Ker ni bilo dovolj odpora in je njihova nezvestoba bila hitrejša ko kazen, je tekla kri ko divja reka. Trgali so ženam dojenčke od prsi, jih metali na kup k ugrabljenim otrokom ter vse skupaj sežigali. Žene in dekleta so privezovali k drevesom, jim parali trebuhe ter jim trgali čreva in drob ali pa streljali s puščicami nanje.

Desiderius, kralj Langobardov, je hotel to gorje ustaviti in kaznovati divjanje poganov. Zato je s svojimi ljudmi šel nadnje, a bil je premagan ter izgubil poleg velikega števila mož najboljše svoje poveljnike. Kar jim je ta ostal dolžan, pa jim je naposled pošteno povrnil bavarski vojvoda Tesel ali Tasilo ter jim krepko pregnal prešernost. Odpravil se je, čeprav v precèj neprikladnem času, namreč okrog božiča, s tremi armadami, vdrl na Koroško, Kranjsko in v Slovensko marko, napadel sovražnike na treh krajih ter se polastil vse dežele. Odvedel je kot ujetnike precejšnje število slovenskih ali slovanskih gospodov z veliko množico žená in otrok, a osvobodil je mnogo ujetih kristjanov ter spet ustoličil mladega vojvodo Valdunga, sina omenjenega Hetimara, ki so ga bili Korošci in Kranjci pregnali iz dežele. Ko se je ta vojvoda zopet vrnil v deželo in je vstaja z njenimi povzročitelji bila potlačena, je poslal k škofu Virgiliju v Solnograd in ga prosil za druge duhovne namesto pregnanih. Ta mu je ustregel in poslal malem več učiteljev¹.


¹Author Vitae s. Virgilii


Komaj pa je minilo leto, odkar je bil na novo ustoličen vojvoda Valdung, ko se je zoper njega in zoper že spreobrnjene Slovence dvignil grozen punt in upor plemstva in deželjanov. Čeprav je vojvoda Valdungus vladal deželi z vso milino, gojil in delil pravico, vendar njegova vnema za krščansko vero ni bila všeč njihovi verski hladnosti. V drugem in naslednjem letu svoje vlade se je z resnobo lotil verskega vprašanja, trudeč se, da bi tudi velikaše in plemiče s pridnim in resničnim poukom učenih duhovnov privedel h Gospodu Kristu. Mogoče je, da je pri tem prišlo do kakšnega nasilja, katerega posledica je po navadi ogorčenje. V starih Collectaneis Ammonii se namreč bere, da so tisti Slovenci na Koroškem in Kranjskem, ki so tedaj odložili pogansko malikovalstvo ter sprejeli krščansko vero, dobili nalog, naj se dobro pripravijo, da bi neposlušne prignali k poslušnosti in branili krščansko vero proti poganskim pokrajinam svojega kneza. Tako so se plemenitaši dobro pripravili in sklenili, da se je treba v treh dneh dobro preskrbeti s hrano in z orožjem ter iti v lepem redu vojvodi Valdungu nasproti. Večji del preprostega ljudstva in nekaj odličnih deželjanov je poslušalo povelje, drugo plemstvo pa in posebno pet gospodov, ki niso bili nizkega pokolenja in slabega ugleda, kot sovražniki in preganjalci krščanske vere niso prišli. Med njimi je eden, z imenom Hermannus Aurelius, vse druge naščuval ter jih z zgledom in s puntarskimi govori nahujskal k vstaji. Prècej mu je sledila velikanska množica, ki je mnogo kristjanov napadla in pobila. In povsod je bila dežela z velikim razdorom razdvojena.

Ko je vojvoda Valdungus to zvedel, je hitel, da bi preprečil nadaljnje zlo, s četo dvanajst tisoč izbranih vojščakov krščanske vere in z njimi odrinil iz mesta Julije, ki jo ima Aventinus za mesto Beljak na Koroškem. Medpotoma se mu je pridružilo še kakih devetsto oboroženih mož.

In čeprav mu je lažniv sel po Avrelijevi nakani na pol pota proti Sisciji ali Sisku hotel natvesti, da so puntarji njegove že pobili, se skoraj vse dežele polastili in da zato ni priporočljivo še dalje truditi se in si delati stroškov, marveč naj pošlje vojake nazaj v Julijo in se s sovražnikom spravi, se vojvoda Valdungus ni hotel prenagliti in mu zaupati, temveč je želel najprej dobiti več vesti o tem. Ker so te bile čisto drugačne, so povzročile, da se je še močneje oborožil in da ni nič vojakov odpustil, temveč jih še več zbral. Tako je povečal svojo armado na osemnajst tisoč bojevnikov in oboroženih mož, sleparskega sla pa je dal pobiti kot javnega izdajalca, nezvestega in krivoprisežnega podložnika.

Ker mu je na bojišču zmanjkovalo živeža, je nameraval odvesti svoje vojščake v Siscijo. Vtem je medpotoma trčil na upornika Hermana Avrelija s štiri tisoč možmi, ki je prav tedaj, utrujen od hoje, s svojimi vojaki jedel ter se tistega dne najmanj nadejal kake bitke. Toda s svojo nepazljivo brezskrbnostjo je dal vojvodi Valdungu lepo priložnost za ugoden napad. Le-ta se ga je iznenada polotil. Šeststo jih je pobil, ostale pognal v beg. Avrelij, glava in poveljnik puntarske množice, mu je poleg štiristo vojakov prišel kot ujetnik v roke. Zavojeval je tudi sovražno taborišče. Prècej nato so ga Sisci spustili v mesto ter ga imenitno in z veseljem sprejeli.

Ujetega Avrelija sozarotnik in puntarski tovariš Drochus je menil popraviti sovražno srečo vstaje z lokavo nakano ter naročil nekaj zavratnih morilcev, ki naj bi zahrbtno umorili zmagovitega vojvodo. Ti poštenjakoviči so pod videzom poštenih, nedolžnih ljudi prišli v Siscijo in oprezovali na trenutek, ko se je s svojimi posvetoval. Morilno orožje so skrivali pod obleko in se pomešali med ljudstvo. In ker je brez najmanjše skrbi za sovražno nevarnost odpustil gardo ali telesno stražo, so mislili, da je najlepša prilika, da izvedejo morilno nakano. Zato je eden izmed njih potegnil meč in močno ranil na glavi tistega, ki je sedèl najbliže vojvodi (ker ga je pomotoma imel za vojvodo), da se je zgrudil na tla. Misleč, da so do smrti zadeli samega vojvodo, so morilci brž pobegnili, niso pa mogli uiti zasledujočemu maščevanju. Dohiteli so jih in zvezane privedli pred vojvodo; prosili so ga milosti in se ponudili, da hočejo vso zadevo docela pojasniti in postati kristjani. Dobri knez jim je obljubil milost in zvedel, da jih je puntarski Drochus najel zoper njegovo življenje, kar pa da so — tako so dejali — nesmrtni bogovi preprečili, tako namreč, da je udarec pogrešil pravo osebo.

Vojvoda Valdungus je iz tega očitno spoznal, da je Najvišji imel nad njim svojo varujočo roko in mu bil ščit zoper zlo nakano sovražnikovo. Pomilostil je svoje zavratne morilce ne samo s tem, da jim je pustil življenje, temveč tudi z oprostitvijo in svobodo, da, povrh jih je celo milostno obdaroval, da bi še bolj skesano mogli spoznati, za kako plemenitega gospoda so nabrusili morilno železo, namreč za takšnega, ki bi zanj imeli vzrok umreti kot zvesti podložniki, ne pa storiti, da bi umrl.

Nato se je s čvrsto vojsko odpravil proti Drohu, ki se je utaboril ob Kolpi, in sicer tam, kjer stoji zdaj kranjsko mesto Metlika ob hrvaški meji. Krivični stvari se v vojski nič bolj ne prilega ko zločinska nepremišljenost. Ta slepa voditeljica je tudi Droha pri njegovi vstaji zavedla v nesrečo. Sicer mu je udeleženec tega punta, z imenom Henrik, pametno in zvesto svetoval, naj ne podcenjuje sovražnika in naj ne zaupa svoji vnemi bolj ko razumu, temveč naj prej natanko poizve o kakovosti in stanju sovražnikov, zlasti pa naj pazi, če bo vojvoda Valdungus morda pokazal kakšno slabost, in zamudil kakšno ugodnost, da bi ga s čim manjšo izgubo moštva mogel premagati. Kadar pa je zločin zrel za kazen, si pred zdravim svetom ušesa zatisne in nepremišljeno ravna, kakor bi za zmago zadoščalo, da jo iščeš z gorečo zločinsko vnemo, ali kakor bi uspeh bil nerazdružno zvezan s predrzno vihravostjo. Tako je zdaj božja pravičnost privedla drzovitega Droha po strmoglavem potu predrznosti h kazni Zavrnil je bistri nasvet svojega puntarskega tovariša in kar prècej pohitel s svojimi ljudmi pogumno pred oči vojvode. Le-ta pa ga je potolkel in ga z večino povzročiteljev tega nemira dobil v svojo oblast.

Naslednjega dne je zmagovalec veselo vkorakal v Julijo in postavil ujete izdajalce pred vojno sodišče. Po razsodbi najimenitnejše deželne gospode so jih peljali na trg in jih nagradili z bridko kaznijo. Najprej so jim odrezali krivoprisežniške roke, s katerimi so zoper svoje zakonite gospode nezvesto in puntarsko prijeli za orožje, a začeli so pri Drohu. Nato so jim odrezali nos in ušesa, zdrobili stegna in zlomili golenice. Trup so vrgli v mlako ali jamo, kakor je predpisoval takratni stari nemški zakon in red. Pomorili so jih tako grozno, da bi se drugi sovražniki krščanske vere tembolj bali upora zoper svoje kneze.

Ko so tako izpulili te furijske kačje lase in pohodili glave puntarske zarote in družbe, si je za krščanstvo vneti knez Valdungus v naslednjih letih prizadeval, kako bi iztrebil pogansko vero in pospravil debeli plevel, ki je z njim bila dežela čez in čez tako porasla, da bi dobra pšenica krščanstva nekaj časa ne mogla prav vzkliti. Zmajeve zobe, s puntom zasejane, je razbil ostri meč, sejalce ali poglavarje vstaje so uničili krvniki in profosi; za iztrebljenje nevere pa se mu je zdel potreben drugačen meč, namreč dvorezni meč božje besede, pouk, menim, v osrečujoči veri in marljiv nauk poglavitnih delov krščanske resnice, zakaj preudaril je, da so z rezanjem in požiganjem bili pogani sicer telesno premagani, malikovalska blodnja pa še ne izžgana, temveč da se bo v njih še bolj vnel srd in ogorčenje zoper luč in da je treba pri bolniku, ki se je nalezel smrtne kuge, uporabiti za ozdravljenje ne srce slabeča, temveč srce krepilna zdravila. Zato je poslal k svetem škofu Virgiliju po nove pridigarje in učitelje, ki naj bi s svojo vnemo in z zvesto dušno pašo spodbujali čredo vernikov, oropano nekaj let sem svojih pastirjev, k vztrajnosti, drugo, še pogansko misleče ljudstvo pa k opustitvi poganske zmote. Takoj je bilo poslanih šest duhovnikov, ki jih je vojvoda branil pred vsemi sovražniki krščanske vere. Naposled, ko so še svetega Virgilija samega željno prosili, da bi prišel, je ta vojvodi Valdungu na ljubo storil, česar njegovemu predniku Hetimaru ni mogel; šel je na Koroško, da bi delo Gospodovo tembolj pospešil in lepo uredil cerkvene stvari. Prepotoval je tako Kranjsko ko Koroško in okrepčal kristjane. In ti so ga sprejeli prav kakor angela z velikim veseljem.

IV. NA KOROŠKEM IN KRANJSKEM UVEDEJO

ČUDEN NAČIN ZA PREVZEM

VLADARSKE OBLASTI

OJVODA INGO JE HOTEL zapustiti svetu in deželi spomin in spomenik, da so kmetje dolgo pred plemstvom prestopili iz poganstva v krščanstvo; Zato je izdal postavo, naj odslej vsak koroški deželni knez, preden nastopi in prevzame vlado, dobi oblast od kmeta in naj temu javno obljubi, da bo ohranil deželi njene privilegije.

Na Koroškem je bil kmetiški rod, ki so mu še v Megiserjevih časih pravili »vojvode v Blažji vesi«; bil je od nekdaj določen, upravičen in privilegiran za to ustoličenje. Če se je primerilo, da je imel nastopiti vlado nov knez, je prišel kmet iz tega rodu, ki mu je pripadala ta služba po podedovani pravici, in sédel na okrogli marmornati kamen, ki stoji pri Krnskem gradu, približno miljo od Celovca, pod milim nebom in je namenjen ustoličenju; vanj je vklesan tudi deželnoknežji grb. Okoli kamna so napravili ograjo, kjer je stalo ljudstvo in vsi kmetje. Nato se je približal bodoči deželni knez v okorni kmečki obleki, v prav takem klobuku in čevljih, držeč pastirsko palico v rokah. Ob njem sta šla dva deželna gospoda, za njim pa vsi vitezi in plemiči z zastavo Vojvodine Koroške. Pred njimi je stopal med dvema zastavicama goriški grof kot prvi nadvornik koroški. Poleg kneza so vodili na eni strani črno govedo, na drugi mršavega, grdega kmečkega konja. (Slika)

Ko ga je kmet, ki je sedel na marmornatem kamnu, zagledal, je zaklical v slovenskem ali slovanskem jeziku: »Kdo je tisti, ki tako ošabno semkaj stopa?« Okoli stoječe ljudstvo je odgovorilo: »Knez naše dežele prihaja.« Nato je vprašal kmet: »Ali je tudi pravičen sodnik in pospeševalec blaginje naše dežele? Ali je svobodnega stanu? Ali je tudi zaščitnik krščanske vere, vdov in sirot?« Spet je odgovorilo ljudstvo: »Je in bode.« Nato je moral knez obljubiti kmetu, da se zaradi pravice ne bo branil tako obubožati, da se ne bi hranil z živino, kakršna sta tisto govedo in konj. Tedaj je spet vprašal kmet: »S kakšno pravico me bo spravil s tega sedeža?« Odgovoril mu je goriški grof: »Odkupili te bodo s šestdesetimi beliči, te dve poglavitni živini, vol in konj, bosta tvoji, dobil boš knežjo obleko (ki jo je malo poprej slekel) in tvoja hiša bo prosta in brez dajatev.« Zatem je kmet rahlo udaril kneza po licu, ga opomnil, naj bo pravičen sodnik, vstal zapustil kamen in odvedel živino.

Oba deželna gospoda pa sta spremila kneza h kamnu. Ta se je vzpel nanj, se obrnil na vse strani, zamahnil z golim mečem po zraku in obljubil ljudstvu, da bo dober in pravičen sodnik. Nato je šel v svetega Petra cerkev, ki stoji tam blizu na griču, ter po končani službi božji in po cerkvenem petju slekel kmečko obleko, se oblekel v knežja oblačila in tam obedoval s plemiči in vitezi.

Po obedu je odjahal k vojvodskemu prestolu, ki stoji na Gosposvetskem polju, sédel na tisto stran, ki gleda proti vzhodu, ter gologlav in z dvignjenimi prsti izrekel deželnim stanovom navadno prisego, ki so mu jo predložili. Z njo je obljubil in prisegel, da jim bo pustil vse stare prostosti in milosti. Od njih pa je sprejel obljube in poklonitve ter jim nato delil fevde. To pa se že dolgo ni zgodilo, temveč so fevde drugje delili komisarji.

Goriški škof kot nadvornik koroški je sedel za knezom na drugo stran prestola in tudi delil fevde po svoji oblasti. Dedni maršal koroški je vzel knezovega konja, točaj zlat gumb, stolnik srebrno skledo.

Dokler je sedel knez na prestolu in delil fevde, so Gradničani od nekdaj imeli pravico, kositi zase tujo senožet, kolikor so mogli, razen če so se ljudje odkupili. Prav tako so Portovčani imeli moč in oblast, da so v tistem času po deželi požigali, kjer so hoteli, če se ljudje niso pobotali z njimi. Ko pa so Portovčani izumrli, in sicer že v Megiserjevih časih, je ta pravica po dednosti pripadla Mordaksom (rod gospodov Mordaksov, baronov, živi še dandanes na Kranjskem).

Ko je vse to bilo opravljeno, se je knez dvignil in odšel z gospodi in deželjani h Gospe Sveti; tu v cerkvi se je obred zaključil s službo božjo. Ehrenspiegel visoke avstrijske hiše sporoča, da je ta navada trajala samo do Ernesta, vojvode avstrijskega in očeta cesarja Friderika Četrtega, ki je leta 1414. zadnji sedel na prestolu ter delil fevde, naslednji deželni knezi pa da so častiti deželi in njenim naslednikom za te obrede dali odškodninsko pismo. Toda drugače imenitni mojster Ehrenspiegla je pozabil izvzeti nadvojvodo Karla Avstrijskega, ker je ta pozneje le spet sedel na prestolu.

Te hvalne navade (kakor ji pravi Megiserus), svoboščine in pravice koroške dežele so se namreč trdno držali vsi knezi, kadar je kak nadvojvoda umrl. Tako so se je držali in jo upoštevali sin češkega kralja Otokar in za njim grof Majnhard Tirolski kakor tudi le-tega sin Henrik, ko so postali vojvode koroški; prav tako vsi naslednji iz avstrijske hiše do Ernesta, ki je leta 1414. sedel na prestol in delil fevde.

Njegov sin pa, cesar Friderik, ni hotel deliti fevdov na prestolu, češ da je rimski kralj, pa se mu ne zdi primerno, da bi nastopil v kmečkem oblačilu. In po pravici, zakaj, čeprav se včasih nekateri oblastniki za zabavo preoblečejo pri gostinskih igrah v kmečke in pastirske obleke, je vendar med šalo in svečano, slovesno resnostjo velik razloček. Dal pa je koroškim deželjanom pismo, podpisano v Št. Vidu leta 1444., da bo to njim, njih dedičem in naslednikom brez škode in kvara za njih svoboščine in stare običaje.

Cesar Maksimilijan, svojega imena prvi, pa je vendarle nameraval, kakor kaže njegovo pismo, izdano v Lincu leta 1506., napotiti se, ko mu vojska tega ne bi bila preprečila, na Koroško, da bi tam spet vzpostavil starošegni prevzem oblasti od kmetov, vendar tako, da ne bi sam osebno, temveč nekdo drug namesto njega prisegel.

Prav tako je častita dežela cesarju Ferdinandu na odločno zahtevo zaradi kraljevskega dostojanstva in veličanstva spregledala oboje, da bi osebno sedèl na omenjenem prestolu in tudi da bi prisegel, vendar proti premilostnemu odškodninskemu pismu, ki je bilo izdano v Augsburgu leta 1551.

Pač pa je njegov sin nadvojvoda Karel Avstrijski leta 1564. prisegel na prestolu na Gosposvetskem polju. Toda na prošnjo njegovega gospoda očeta cesarja Ferdinanda in proti le-tega odškodninskemu pismu so mu z drugimi obredi prizanesli. Vendar je šlo nekoliko trdo, preden so ga pripravili, da se je blagovolil usesti na vojvodski prestol, kakor utegnemo razbrati iz podrobnega poročila, ki ga prinaša Megiserus …

Čeprav je torej po tem izčrpnem pričevanju nadvojvoda Karel prisegel na vojvodskem prestolu na Gosposvetskem polju, so vendar leta 1597. pri nadvojvodi Ferdinandu s tem spet prenehali ter mu spregledali ne le ceremonije s kmetom, temveč tudi osebno podelitev fevdov na prestolu, potem ko je deželi z dvema odškodninskima pismoma zagotovil, da bo to brez škode za njene svoboščine in da s tem ne bo prikrajšana v njenih pravicah.

VII. CERKVENI RAZKOL NA KRANJSKEM

ZARADI LUTERANSTVA

OD VLADO premogočnega rimsko-cesarskega vladarja Karla Petega je prišlo do velikanske razpoke in prepira v cerkvi, ko je nastopila luteranska ali, kakor ji zdaj splošno pravijo, evangeljska vera.

Njen prvi učitelj je bil Martin Luter. Rodil se je v Eislebnu na Saškem in je najprvo študiral pravo. Ko ga je strela prestrašila, je stopil v red avguštincev, pozneje pa je po dolgem in raznolikem razglabljanju dobil veliko nezaupanje do rimskokatoliške vere ter postopoma napadal njene nauke drugega za drugim, vendar našel nasprotnike v Ecciusu in Silvestru Prieriasu.

Predhodnik tega Lutra je bil sto let poprej Jan Hus …

Po husitskem razdoru je sto let kasneje prišel Luter ter o nekaterih naukih zagagal kakor češka gos (zakaj Hus pomeni gos); v nekaterih, pravim, zakaj v mnogih se je od njega močno ločil. Najprej je ugovarjal papeškim odpustkom ter učil, da dobé grešniki, in to samo »pokorjeni, odpuščanje grehov zgolj s Kristusovim trpljenjem in smrtjo. Odvezo da podeli vsak pravilno postavljeni duhovnik s pravim pooblastilom ključev, in sicer zgolj zaradi Krista; vse drugo da je sama zloraba.

Sčasoma pa je s peresom segel dalje. Izpodbijal je splošno škofovsko oblast papeža, grdil je vice, češ da so sleparija in past za denar, in grajal klicanje svetnikov, češ da je malikovanje; zavrgel je mašno daritev, rekoč, da se je Kristus enkrat za vselej daroval na križu za naše grehe ter ustanovil sveto obhajilo ne kot ponovitev, temveč kot spomin te daritve in kot zalog ali zagotovilo njegove nam darovane pravičnosti za okrepitev vere in uteho trpečih duš. Pri tem svetem zakramentu je zahteval obe podobi kakor husiti; vendar je Hus veroval v izpremembo, Luter pa jo je zavrgel. Tako tudi ni hotel poznati sedem, temveč samo dva zakramenta, namreč krst in sveto obhajilo.

Tudi njegov nauk o človekovem opravičenju pred Bogom je prav močno zadel ob nauk rimske cerkve. Dejal je, da postane človek pravičen brez zasluge zgolj z vero v Kristusa in da za dosego zveličanja sam ne more ničesar storiti, temveč da mora verno v dar sprejeti zveličanje zgolj kot milost, ki jo dobe verni zavoljo Kristusa; zveličavni nauk da ni samo historično znanje in pristanek, temveč da zahteva tudi zaupanje in otroško vero v milost in zaslugo Jezusa Kristusa. Dobra dela niso potrebna za zveličanje, da bi si ga z njimi zaslužili, tudi ne za odrešitev in opravičenje pred Bogom, zakaj vse to da je treba pripisati samo Kristusovi zaslugi; potrebna pa da so za živo vero, ker bi brez njih bila mrtva in nerodovitna, in za pravo krščanstvo kot obvezna zahvalna dolžnost; zakaj, če bi to dolžnost stalno in neskesano zanemarjal, ne bi tak nerodovitni širokoustni kristjan dobil tiste milosti, ki naj bi človeka napravila pravičnega pred Bogom, temveč bi namesto nje prejel nemilost in prekletstvo. Če pa je človek v dobrih delih napravil vse, kar je mogel, se ne sme zanašati na taka dejanja niti z njimi računati kot z edino zaslugo, marveč se mora priznavati za nekoristnega hlapca, kakor je Gospod učil svoje apostole, ter s svetim prerokom Danielom vso svojo pravico pred Bogom imeti za pomazano obleko, ker je tudi najpopolnejši pred Bogom nepopoln in tudi zvezde svete pobožnosti v božjih očeh niso dovolj čiste; zato mora v razmerju do Boga obupati nad svojo pravico ter se zanesti samo na čisto milost, ki mu jo je pridobil Kristus, ter z vero dojeti Kristusovo zveličavno pravičnost; in to mu bo Bog, če bo spokorno veroval, tudi prisodil ter mu zgolj zavoljo Kristusa daroval nebesa.

Na samostanske obljube ni nič dal. Hotel je, naj človek ohrani prostovoljno čistost; če bi pa kdo spoznal, da zaobljubljenega devištva ne bi mogel držati, naj se poroči; to je boljše, ko da bi ga poželenje razjedalo. Tako se je tudi sam oženil, in sicer z nuno plemenitega rodu, sedem let potem, ko je bil izstopil iz rimske cerkve.

Poroko duhovnikov je razglasil za dovoljeno in krščansko ter obsodil njeno prepoved za Antikristovo znamenje ali napravo; prav takó prepoved mesnih jedi v postu in v petek.

Dejal je, da je vse, česar sveto pismo ne ukazuje, zgolj človeška nečimrnost in potrebno, da se zavrže, če bi se enačilo z božjo zapovedjo. Tako tudi ni hotel nič vedeti o nenapisani, temveč le o napisani božji besedi …

Lutrov nauk se je razširil in priljubil ne le po rimskem cesarstvu, temveč tudi po Švedskem in Danskem. Prav tako je dobil Calvinov nauk, ki je kmalu sledil evangeljskemu, dosti pristašev v Pfalciji, na Hesenskem, v Švici, na Nizozemskem, Angleškem, Francoskem, dà, nekaj časa celo ponekod v Italiji.

Luteransko-evangeljsko vero so učili tudi na Češkem, v Šleziji, Lužici, na Moravskem, v Avstriji, prav tako na Pruskem in nekaj tudi v poljskih krajih. Veliko pristašev je dobila tudi na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem, na Zgornjem in Spodnjem Ogrskem in Sedmograškem. Ker pa so mnogi, rimskokatoliški učitelji kaj ostro in marljivo pridigali zoper njo, se je morala sčasoma iz cesarskih dednih dežel umakniti …

VIII. PREGANJANJE EVANGELJSKE

(LUTRSKE) VERE NA KRANJSKEM

ASI JE ZGORAJ opisana lutrsko-evangeljska vera tako na Kranjskem kakor v nekaterih sosednih deželah dobila precej pristašev, vendar rimskokatoliška duhovščina nikakor ni počivala, pač pa se ji je upirala ter kazala svojo vnemo ne le na prižnicah, ostro pridigujoč in svareč ljudstvo, temveč tudi pri najvišji oblasti, spodbujajoč jo, naj ob svojem velikem ugledu z resnimi ukazi, razpisi in prepovedmi odpravi ta nauk iz dežele. Za nasprotno stvar pa se je prav tako gnalo veliko temu nauku naklonjenih odličnikov v deželi. Zategadelj te vere niso mogli tako kmalu docela odpraviti, marveč se je še dokaj let bohotila!, preden je morala zapustiti deželo.

Leta 1527. je ogrsko in češko kraljevsko veličanstvo Ferdinand, poznejši rimski cesar, španski infant in avstrijski nadvojvoda, z lastnim podpisom poslal stošestdeset tiskanih generalij, datiranih v Budimu 20. avgusta 1527, deželnemu glavarju gospodu Vidu Turnskemu in gospodu Juriju Gallu, deželnemu upravitelju na Kranjskem, v katerih je bilo zapovedano, naj se Martina Lutra nauk, ki je bil razglašen v Rimu za krivoverskega, pri veliki kazni odpravi, ter naročil, naj se ta reskript in prepoved po vsej deželi razglasi in oznani. Vendar zmede in nemiri takratnih časov niso dali, da bi prepoved dosegla svoj namen; vrhu tega gre v verskih stvareh, ki zadevajo vest, težko in počasi, preden lahko pripraviš toliko duš, v katerih se je nova vera že precej trdno ukoreninila, da bi opustile to, kar se jim vidi prav …

Prvi, ki je nauk protestantov na Kranjskem oživil in razglašal, je bil ljubljanski kanonik z imenom Primus Trubar; kar zadeva delo njegovega peresa, je bil že prej omenjen med kranjskimi pisatelji. Le-ta je v ljubljanski stolnici govoril več javnih pridig v prid in pospeševanje evangeljske ali luteranske vere, v katerih je branil Lutrov nauk o obhajilu v obeh podobah in o ženitvi duhovnikov. Ko pa so to 1531 naznanili njegovi knežji milosti Frančišku, ljubljanskemu škofu, mu je pod kaznijo prepovedal službo in pridiganje. S tem pa se Trubar ni dal odpraviti niti si ni dal zamašiti ust, temveč je pri deželnih stanovih in svetu ljubljanskem v naslednjem letu 1532. dosegel, da so mu dali na uporabo meščansko špitalsko cerkev. Tu je spet začel na prejšnji način, to je pridigal je po luteransko, privabil veliko množico plemičev, prebivalcev in meščanov ter jih tudi nemajhno število odvrnil od katoliške vere in pregovoril, da so postali luteranci.

Čeprav je njegova knežja milost, omenjeni gospod škof, ne le pri deželnih stanovih, temveč celo pri rimsko-cesarskem veličanstvu Ferdinandu Prvem, takrat vladajočem deželnem knezu Kranjske, ponovno zaprosil, naj Trubarja odstavijo, ter je nato izšel celo deželnoknežji ukaz z dvora, vendar ni mogel s tem nič opraviti, zakaj posvetni stanovi, katerih večji del je bil tedaj že vnet za Trubarja in se je bil dal pregovoriti za pristop k evangeljski veri, so se močno zavzeli zanj in ga branili. Da bi ga potem zlepa spravili iz Ljubljane, so si morali izmisliti drugačno sredstvo ter mu podeliti leta 1540. izpraznjeno faro v Loki. Vendar ni bilo mišljeno, da bi bil tu ostal, temveč le, da bi prišel v tak kraj, kjer bi ga laže spet odstavili in počasi mogli spraviti iz dežele. Tako ga je kasneje gospod, brižinski škof pregnal odondod, a pozneje tudi iz Laškega in Radeč, čeprav še ne čisto iz dežele.

V dobi tega verskega razkola so bili ne le na Kranjskem, temveč tudi na Avstrijskem, Štajerskem, Koroškem in celo v grofiji Goriški med katoličani in luteranci venomer prepiri, nesporazumi in težave, tako da so se večkrat obračali na deželnega kneza, namreč na prej omenjenega kralja. Le-ta je nerad in z velikim negodovanjem poslušal o takih razprtijah, a vendar vsakokrat pomagal katoliškim. Zategadelj so evangeljski menili, da morajo pri nižjeavstrijskem deželnem zboru v Pragi leta 1542. ponižno in kleče prositi njegovo rimsko-ogrsko in češko-kraljevsko veličanstvo, da bi jim milostno blagovolilo pustiti evangeljsko vero in uživanje svetega obhajila v obeh podobah.

Medtem je tu in tam še več oseb dalo srce in priznanje tej veri, med njimi tudi Paulus Wiener, kanonik v Ljubljani; njegov korak k lutrski veri pa ga je napotil čez mejo domovine, zakaj gospod Urbanus, ljubljanski Škof, ga je zatožil pri deželnem knezu in dosegel, da so ga izgnali iz dežele. In to se je zgodilo leta 1547.

Enako vnemo je pokazal škof, ko je tudi drugim lutrškim učiteljem izpodmaknil kranjska tla ali zanje izprosil pri najvišjem poglavarju druge kazni. Tako je prav v tistem letu na priporočilo gospoda škofa Urbana prišlo od cesarja Karla V. nanj ostro povelje, naj zapre Primoža Trubarja, takratnega župnika v Št. Jerneju na Dolenjskem. Čeprav pa si je njegova knežja milost zelo prizadevala in omenjenega Trubarja povsod dala zasledovati, je vendar le-temu prosti zrak bil prijetnejši od zaprtega; prihranil je škofu nadaljnji trud, pravočasno ušel iz dežele in se rešil na Nemško, kjer je v različnih mestih, v Rothenburgu ob Tauberi, v Kemptenu in v Urachu prebil v pridigarski službi štirinajst let. Ko je pobegnil, so na škofov ukaz vlomili v njegovo hišo, pobrali luteranske spise in knjige ter jih sežgali; njega, Trubarja, pa je škof izobčil. Kljub vsemu pa je Trubar zapustil v deželi dva duhovnika, ki sta pod vplivom njegovega nauka tudi zapustila rimskokatoliško cerkev, namreč Ivana Schererja in Kobilo Jurija; ta dva sta drug drugega poročila s kuharico in ju vodila tudi javno po cerkvah in cestah. Tako se torej s Trubarjem evangeljska vera ni izselila.

Leta 1548. je spet bil državni zbor v Augsburgu, na katerega so nižjeavstrijske dežele poslale svoja zastopstva in ponižno prosile njegovo rimsko-kraljevsko veličanstvo, naj bi jih zaradi augsburške veroizpovedi ne preganjal in jih pustil kakor druge državne stanove v tej veroizpovedi. Proti tej prošnji pa je vladar leta 1554. v vseh svojih nižjeavstrijskih deželah prepovedal obhajanje v obeh podobah z generalijami z dne 20. februarja. Nato so v naslednjem 1555. letu deželni stanovi štajerski, koroški in kranjski izročili njegovemu kraljevskemu veličanstvu odgovor državnega zbora s posebnim spisom, v katerem se vsi, razen duhovnega stanu, priznavajo k evangeljski veri in se zelo pritožujejo zaradi omenjene prepovedi. Njegovo veličanstvo jim je milostno odgovorilo, da bo na bližnjem državnem zboru v Regensburgu to važno reč spravilo na dnevni red in ukrenilo vse, kar je koristno za splošno pomirjenje krščanske vere.

Medtem ko je tako evangeljska vera v Vojvodini Kranjski obdržala prosto pot in se po vsej deželi, zlasti med plemstvom, silno širila, je takratnega škofa Urbana njegova posebna vnema za rimskokatoliško vero gnala, da je tega leta sam začel pridigati zoper luterance. Tako je s posebno resnobo govoril na proščenju v svoji farni cerkvi v Kranju velikemu številu: ljudstva v slovenskem jeziku o ovčjem hlevu in enem samem pastirju; pri tem je preproste kmečke ljudi svaril, naj se ogibljejo svetega obhajila v obeh podobah in naj vérujejo, kar so naši predniki že toliko stoletij verovali, naj se torej na noben način ne dadó zapeljati od svojih gospodov, ki da so od prave vere odpadli. Ko so v Ljubljani kmalu nato zvedeli o tej pridigi, so se trije stanovi, gospodje, vitezi, plemiči in mesta, čutili močno prizadeti in so pridigo gospodu škofu v ostrem dopisu resno grajali. Ta pa se je ponudil, da se bo ustno zagovarjal. Tako je kasneje na javni seji deželnega zbora vse, kar je v Kranju s prižnice govoril zoper evangeljske, ne le potrdil, temveč še naznanil, da namerava isto storiti tudi v Ljubljani, ker mu zaradi škofovske službe pač pristoji in gre, da navadnega preprostega človeka obvaruje pred takšno zapeljivo vero (kakor jo je imenoval).

Ko je v naslednjem 1556. letu cesar Ferdinand naznanil nižjeavstrijskim deželam na splošnem zboru, ki je zaradi tega bil sklican na Dunaj, silen vpad dednega sovražnika v ogrsko kraljestvo ter zahteval pomoči, so mu na tem posvetovanju izročili odborniki pritožbo glede verskih stvari s ponižno prošnjo, naj njegovo kraljevsko veličanstvo po isti pogodbi, ki jo je na različnih državnih zborih v Augsburgu sklenilo z državnimi stanovi, milostno pusti kakor v rimskem cesarstvu tudi v teh deželah do splošnega koncila vse pri starem in naj izda odlok, da se v prihodnje zoper cerkvene in šolske služabnike (ali pridigarje in učitelje) ne bo ukrenilo nič škodljivega ne nasilnega. Na ta spis je rimsko kraljevsko veličanstvo izjavilo, da so nižjeavstrijske in druge dežele ter podložniki prestavne avstrijske hiše pod njegovim veličanstvom kot vladajočim nadvojvodo v Avstriji, njihovim prvim in katoliškim deželnim knezom, v verskem miru (sklenjenem na zadnjem augsburškem državnem zboru med rim. cesarskim in kraljevskim veličanstvom ter volilnimi knezi, knezi in stanovi svetega cesarstva) prav tako kakor volilni knezi, knezi in stanovi vključeni in ne izvzeti ter potemtakem dolžni ostati pri pravi, stari, krščanski katoliški veri in cerkvi pod njegovim kraljevim veličanstvom.

Čeprav so poslanci večkrat ugovarjali temu odloku, vendar kraljevsko veličanstvo iz navedenih vzrokov nikakor ni hotelo ne odstopiti od svojega sklepa niti kaj več dovoliti, pač pa je do prihodnjega državnega zbora in splošne poravnave najmilostneje ustavilo tiskane odloke in v njih zagroženo ostro izvršitev, da bi pospešilo dovolitev pomoči zoper Turke na Ogrskem. S tem sklepom so se evangeljski stanovi nižjeavstrijskih deželá naposled zadovoljili, pripravili medtem svoji veri močnejši napredek in porabili to ugodnost v svoj prid …

Zgoraj smo povedali, kako je Primož Trubar moral bežati pred škofom Urbanom in pokazati domovini hrbet. Čez nekaj let, namreč leta 1561., pa se je vrnil, vendar ne brez poziva. Ko je tedaj bil župnik v mestu Kemptenu, so ga gospodje odborniki na ukaz slavnih stanov spet poklicali v deželo. Zaradi tega so tako mestu Kemptenu kakor Trubarju pisali posebna pisma. Ko je prišel v Ljubljano, so ga nastavili za deželnega pridigarja s plačo, potem ko je štirinajst let preživel v cesarstvu in okoli leta 1553. dal v Tübingenu natisniti evangelije in Lutrov otroški nauk (ali katekizem) kakor tudi novi testament in psalterij z latinskimi črkami v slovenskem in hrvaškem jeziku.

Ker pa je bil dobrodošel samo svojim verskim tovarišem, so to prav kmalu javili njegovemu rimsko-cesarskemu veličanstvu Ferdinandu I., ki mu je bil gospod brat, cesar Karel, leta 1558. odstopil cesarsko vlado in zamenjal slastno težko breme vladavine s samostanskim mirom v Španiji. Le-ta je zaradi Trubarjevega prihoda postal nejevoljen in gospodom odbornikom prav resno naročil, naj zapró Trubarja in njegove tovariše, Janeza Schererja, Jurija Kobilo in Gašperja Rokavca iz Kranja.

Tu je treba vedeti, da pomeni Jurij po kranjsko ime »Georg«, Kobila pa konjsko samico. To pa ni bilo pravo ime tega evangeljskega pridigarja, temveč so ga katoliški obdarili z vzdevkom Jurij Kobila zato, ker je daroval kobilo nekemu velikemu gospodu, ki je postal evangeličan. V prejšnji, šesti knjigi je povedano, da je ta vzdevek pomotoma prešel tudi na Jurija Dalmatina, ker je le-ta imel isto krstno ime kakor óni … Mi pa smo iz arhivov za gotovo zvedeli, da je bil Jurij Juričič, ki so mu vzdeli to ime, in da ni baron njemu, temveč on baronu daroval kobilo.

Tako so stanovi pograbili vzdevek Jurij Kobila in ga v svojem zagovoru grajali, češ Kobila pomeni kobilo ali kljuse, zato da se ne spodobi tako nespodobno obkladati poštenega pridigarja, ki mu je ime Jurij Juričič, s sramotilnim živalskim imenom in tako dalje. Kar pa tiče Primoža Trubarja, le-ta nikakor da ni odstopil od prave vere, kakor je bilo javljeno njegovemu cesarskemu veličanstvu. Zato so Trubarja na deželnoknežji ukaz postavili pred gospoda ljubljanskega škofa in ta ga je zaradi njegove vere izprašal in eksaminiral. Iz tega zaslišanja se je pokazalo, da je pristaš evangeljeke vere.

V naslednjem 1562. letu so gospodje odborniki spet dobili ukaz cesarskega veličanstva, naj Primoža Trubarja postavijo pred njihovo knežjo milost Petra, ljubljanskega škofa, zaradi ponovnega zaslišanja. In bil je znova eksaminiran v verskih stvareh vpričo gospoda deželnega oskrbnika, gospodov odbornikov, nekaterih gospodov in deželjanov in tudi ljubljanskega magistrata ter klican na odgovor glede 24 točk, ki mu jih je njihova knežja milost sama očitala. Ker je na ta vprašanja odgovoril prav tako malo v skladu z rimskokatoliškimi verskimi resnicami kakor prej, je škof svoje mnenje tako sestavil, da ga njihovo cesarsko veličanstvo zaradi njegove tuje vere in drugih važnih vzrokov nikakor ne bi moglo dalj trpeti v deželi; zraven je še sporočil, da se je Trubar brez vednosti in odobritve gospoda škofa, svojega predstojnika, predrznil pridigati v meščanski špitalski cerkvi v Ljubljani, javno poročati luterance, deliti zakrament svetega krsta sine consecrata aqua et liquoribus in pokopavati mrliče brez kakršnih koli obredov; tudi da je pripeljal tiskarja z Nemškega, ki je tiskal nedostojne sramotilne pesmi zoper rimsko duhovništvo, cerkev in vero; povrh da je dvanajst duhovnikov, ki so tudi zapustili svojo vero in bili zaradi krive vere iz mnogih krajev pregnani, razposlal povsod po Kranjskem in po Slovenski marki, da bi tod sejali njegov plevel; če pa bi jim nadduhovniki in drugi katoliški svečeniki hoteli braniti pridigo v svojih cerkvah, da je podložnikom bilo ukazano, poslušati take pridigarje proti svoji volji v plemiških gradovih.

IX. NASTAVITEV IN ODSTRANITEV

NEKATERIH LUTERANSKIH PRIDIGARJEV

IN VERSKA PORAVNAVA NA KRANJSKEM

O JE TRUBAR mesto Ljubljano in tudi deželo posejal z luteransko vero in se je ta daleč naokoli razrasla, da sam ni več vsega zmogel, so mu gospodje odborniki leta 1563. dodelili Sebastijana Krelja za pomočnika. V Ljubljani je tega leta Lenart Budina uredil evangeljsko (ali luteransko) šolo, a učitelju so slavni deželni stanovi plačevali letno plačo.

Ko je nato, ker je cesar Ferdinand I. bil povzdignjen iz časne v večno glorijo, njegov gospod sin, nadvojvoda Karel Avstrijski, nastopil vlado na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem, je ta zavrl nagli razvoj vere in jo močno uklenil, s tem da je najprej vse pridigarje (ali luteransko-evangeljske učenike), zlasti pa Primoža Trubarja, izgnal in jim prepovedal deželo, poleg tega pa na podlagi deželnoknežje oblastvene avtoritete zasegel, zaplenil in pri veliki kazni prepovedal novi, v slovenskem jeziku na Dunaju natisnjeni luteranski cerkveni red, ki ga je sestavil omenjeni Trubar, čeprav so se deželni stanovi močno upirali.

Slavni deželni stanovi pa le še niso izgubili upanja, da ne bi pomirili nadvojvodove strogosti in jeze ter zadržali resnične izvršitve visokega ukaza. Zato so poslali k njegovi knežji svetlosti nekaj poslancev, ki naj bi prosili, da bi Trubarja še dalje mogli obdržati in pustiti v deželi … Ti pa so za Trubarja izprosili le dvomesečni odlog. Ko je minil rok, je moral z ženo in otroki, s culo in cajno iz Kranjske. Napotil se je na Württemberško in dobil na priporočilo slavnih deželnih stanov od vojvode župnijo Derendingen, starejši sin pa, ki mu je tudi Primož bilo ime, je bil postavljen nekaj let nato v župniji Kilchberg; obe župniji sta blizu Tübingena. Starejši Primož je tam živel do 1586 in tega leta pisal gospodom odbornikom na Kranjskem zadnje pismo s temle lastnoročnim podpisom: »Primož Trubar, bivši pravi, poklicani, prezentirani in konfirmirani kanonik v Ljubljani, župnik v Loki pri Radečah, v Laškem in v Št. Jerneju, kaplan pri svetem Maksimilijanu v Celju, slovenski pridigar v Trstu in po prvem preganjanju pridigar v Rothenburgu na Tauberi, župnik v Kemptenu in Urachu, nato pridigar slavnih deželnih stanov na Kranjskem in v grofiji Goriški v Rubijah in po drugem preganjanju župnik v Lauffenu in sedaj v Derendingenu pri Tübingenu.«

Leta 1567. so novomeški meščani najeli Gregorja Vlahoviča za pridigarja. Ker mu pa prošt in kapitelj ni hotel ne v tej ne v oni cerkvi dati prižnice na razpolago, je opravljal svojo službo v hiši gospoda Scheuerja. Meščanom je nasvetoval nakano, naj pri deželnih stanovih zaprosijo za nekaj tovorov (tovor je toliko, kolikor more nesti konj), napolnjenih s koruzo ali peskom, kakor da bi bil smodnik za na mejo; te tovore da je zaradi varnosti treba tam v Novem mestu spraviti v kakšno cerkev in izročiti ključe meščanstvu. Tako bi meščani čez čas lahko odstopili cerkev svojemu pridigarju.

Razen tega so v tem letu priporočili slavni deželni stanovi luteranskega pridigarja za Krško. Meščani so ga takoj sprejeli. Ko pa si je upal v farni cerkvi tega kraja pridigati ljudstvu in je skoraj vse prebivalce spreobrnil k svoji evangeljski veri, ga je nekoč s prižnice pregnal in celo iz cerkve spodil mestni župnik Polidor de Montagnana (ki je bil tudi nadduhovnik v Celju). Zaradi tega so se občani tako razjezili, da bi bili župniku, ko bi se ne bil pravočasno umaknil, skrbno izprašili koretelj, saj so pokazali nemajhno veselje za to reč. Ko pa je njihova knežja svetlost zvedela natančni potek, je dala krškega sodnika in še dva druga meščana, ki sta spremljala pridigarja, poklicati v Gradec in jih tam zapreti.

Pristaši evangeljske vere na Kranjskem si vendar s pregnanstvom mnogih svojih učenikov niso dali pregnati poguma, da ne bi na njihovo mesto drugih postavili. Ko je, kakor omenjeno, Primož Trubar pred dvema letoma, namreč 1565, na povelje knežje svetlosti nadvojvode Karla vdrugič zapustil deželo, so slavni deželni stanovi, pristaši augsburške veroizpovedi, naročili gospodom odbornikom, naj poskrbijo za drugega sposobnega predikanta. V ta namen so pisali evangeljskemu superintendentu v Regensburg, Nikolaju Gallu; ta jim je predlagal magistra Gašperja Melisandra, profesorja v Lavingenu, ter ga pripravil, da se je z ženo in vsem svojim imetkom odpravil na Kranjsko. Dne 13. maja 1568 je prispel v Regensburg, a mnogo dalj ni prišel, ker je njegova knežja svetlost, ko je to zvedela, z ostro naredbo kranjski deželni oblasti preprečila njegov prihod na Kranjsko.

Ko je Primož Trubar, župnik v Derendingenu pri Tübingenu, zvedel, da je umrl Sebastijan Krelj, superintendent v Ljubljani, je priporočil magistra Krištofa Spindlerja in ta je izpraznjeno mesto tudi nastopil. V tem letu so našteli v deželi 24 evangelijskih učiteljev, ki so jih slavni deželni stanovi iz rimskega cesarstva na lastne stroške poklicali v deželo in jih vzdrževali z letno plačo.

Kakor pa niso pozabili deželni stanovi posejati dežele z lutrskimi učitelji, tako tudi na nasprotni strani niso spali, prizadevajoč si, da bi jih polagoma izrvali. Tako je njegova knežja svetlost leta 1572. z ostrimi ukazi spet odpravila lutrske pridigarje iz Radovljice, Novega mesta, Metlike in Krškega.

Ker so potemtakem luterance tako na Štajerskem in Koroškem kakor na Kranjskem katoliški zelo nadlegovali in ker jih je tudi njegova knežja svetlost dotlej močno preganjala, tako da so zavoljo tega evangeljski stanovi kaj često z mnogimi lamentacijami nadlegovali deželnoknežji dvor, a vendar malo ali nič opravili; ker je njegova knežja svetlost le spoznala, da so take pritožbe obči blaginji prav škodljive, češ da se na letnih deželnih zborih, ko bi bilo treba razpravljati o zavarovanju mejá proti dednemu sovražniku in o drugih splošne blaginje tičočih se zadevah, preveč časa porabi za verske težave in pritožbe, nasprotno pa da se dežele težko ali sploh niso dale pripraviti, da bi se vzdrževale teh pritožb — zato je njegova knežja milost s stanovskimi zastopniki iz Štajerske, Koroške in Kranjske, sklicanimi v ta namen v Gradec, napravila in sklenila versko poravnavo na ta način, da ne bo njegova knežja milost v svojih deželah v prihodnje prav nobenega pristaša augsburške veroizpovedi zoper njegovo vest v verskih zadevah preganjala, temveč da jim bo prav kakor verskim pristašem njegove svetlosti šla na roko s knežjo naklonjenostjo, zlasti pa da ne bodo njihovi predikanti (ali evangeljski učitelji) moteni, potemtakem niti cerkve, ki jih imajo, zasežene ne njih služba božja ustavljena.

Njihova svetlost pa zaradi nagovarjanja gospodov patrov jezuitov ni dolgo vztrajala pri tej verski poravnavi. Tako je še v tistem letu (1572) odstavila poleg dveh drugih pridigarjev Janža Gočeverčiča, ki je pridigal v uti ali hladilnici pri Radečah. Prav tako je dala zapreti in kaznovati na deželnem glavarstvu v Ljubljani meščana, ki se je zločinsko lotil na javni cesti Daniela Sladeta, tamkajšnjega vikarja, ko je na novega leta večer v koretlju s kadilnikom hodil okrog. Tudi v naslednjem letu so se podobni prepiri prav često dogajali in so se z versko poravnavo tako skladali in ujemali kakor kriva črta z ravno. Tako dve nasprotni in prizadevni veri redkokdaj dolgo mirujeta, če ena v vnemi in moči drugo močno prekaša.

Ko je njihova knežja svetlost zaradi nadaljnje oskrbe in zavarovanja meje proti Turkom leta 1578. sklicala splošni deželni zbor in zborovanje treh dežel, Štajerske, Koroške in Kranjske, a tudi knežje grofije Goriške, v Bruck ob Muri, so izročili odposlanci, preden so pristali na glavno odobritev kreditov, njegovi knežji svetlosti v imenu svojih gospodov pritožbo, tičočo se verskih zadev … Ustna izjava nadvojvodova na to je bila: »Čeprav sem za trdno pričakoval, da se boste z mojo končno izjavo v verskih stvareh zadovoljili, vam vendar hočem, ker ste mi izročili še en spis, še enkrat povedati svoje mnenje. Ne dvomim, da me boste prav razumeli, da hočem namreč pošteno držati vse tisto, kar smo jaz in moji svetovalci obljubili z versko pacifikacijo, sklenjeno na Štajerskem leta 1572. Ne morem se pa spomniti, da bi bil ravnal zoper njo. Pacifikacijo hočem proti vam pošteno držati, toda treba se bo primerno vesti, popolnoma odpraviti zasramovanje in obrekovanje vaših pridigarjev; to hočem tudi za svojo stran poskrbeti. In ker sem že prej izjavil in še izjavljam, da želim ostati pri svoji pravi katoliški veri do groba, in torej želim, da pustite mene in moje glede prepričanja v miru, kakor vas jaz v vašem prepričanju nočem ni malo žaliti in nadlegovati, hočem, da tudi vi tega ne storite ne meni ne mojim. Toda izrecno si pridržujem dispozicijo v svojih mestih, trgih in na posestvih, ne morda z namenom, da bi odpravil pridigarje in šole v Gradcu, Ljubljani, Celovcu! in Judenburgu, temveč zato, da ne bi vi po predikantih in drugih, kakor je dobro znano, s sramotilnimi besedami napadali mene in mojih verskih pristašev in da ne bi človeka, brž ko ga na cesti vidijo, zasramovali. Tega ne morem trpeti, temveč bratovsko in krščansko naj drug o drugem govori. Tudi nočem nadlegovati meščanov v njihovem prepričanju, kakor jim tudi doslej zaradi vere niti lasu nisem skrivil. Tega tudi v prihodnje ne bom, toda da bi sprejemali v mesta in trge predikante, kakor bi se jim zljubilo, tega ne morem trpeti; njih samih pa v njihovem prepričanju ne bom motil …«

In ker so to ustno obravnavo po besedi, kakor sta jo obe stranki govorili, natanko zapisali in verodostojno na papir spravili, so nato gospodje odborniki, pristaši augsburške veroizpovedi, da bi se stvari bolje ohranile v prihodnjem spominu, vse zapisali in vsaki deželi poslali enake koncepte z lastnoročnim podpisom in pečatom sub dato v Brucku na Muri dne 9. februarja leta 1578 ..

Nato so se gospodje odposlanci iz Štajerske, Koroške, Kranjske in knežje grofije Goriške, kar jih je bilo augsburške verske izpovedi, zedinili, kakšnega reda se bodo v prihodnje držali v svojih cerkvah in šolah glede načina pouka, obredov in drugega. V glavnem mestu Gradcu so ustanovili ministerium (ali cerkveno in pridigarsko službo) pri deželni cerkvi s precejšnjim številom osebja, tako s teologi, z okrožnimi pridigarji in tako dalje (ali, kakor ponekod v evangeljskih krajih pravijo, z generalnimi in specialnimi superintendenti). In če je v teh treh deželah bilo kaj ordinandov te veroizpovedi, so jih poslali samo v Gradec k pastorju, kjer naj bi se po eksaminu ordinirali.

Tako so tudi 20. omenjenega meseca na tem zborovanju odposlancev iz Štajerske, Koroške, Kranjske in Goriške po posvetu in odobritvi svojih teologov sestavili in postavili s soglasnim sklepom cerkveni in šolski red, po katerem naj bi te dežele v cerkvi uporabljale enotne obrede, se držale enotnega šolskega načrta, v vsem pa se ravnale po württemberški rabi.

S tem se je ta stvar dokončno zaključila in luteransko-evangeljska vera po njihovem mnenju šele tedaj prav ukoreninila v teh deželah. Tako so docela mislili, da bodo katoličani, posebno pa njihova knežja svetlost, nje in njihove učitelje pustih pri miru ter da bodo povsod dovolj varni. Ni se pa zgodilo tako, temveč nasprotno, zakaj prècej v naslednjem 1579. letu je njegova knežja svetlost pregnala predikanta Jerneja Knaflja v mestu Kranju. In ko je le-ta zbežal na bližnji grad Brdo in tu pri gospodu Adamu, baronu z Brda, še naprej pridigal, je prišlo ostro deželnoknežje povelje in resna prepoved vsem okoliškim kmetom in prav tako kranjskemu meščanstvu, da ne smejo hoditi k pridigam omenjenega učitelja, če se hočejo ogniti najvišji nemilosti in kazni njegove knežje svetlosti ali celo izgubi mestnih privilegijev. Prav tako je njegova knežja svetlost z dvema strogima naredbama naročila sodniku in svetovalcem v Radovljici, da ne smejo poslušati pridig luteranskega učitelja, ki je bil iz tega mesta pregnan ter se zatekel v Begunje, niti hoditi tja v cerkev. Ravno tako je bilo meščanom v Radečah in Višnji gori zaukazano, da ne smejo romati za pregnanimi in na plemiških posestvih se mudečimi pridigarji ter poslušati njih pridige.

Razen tega je njegova knežja svetlost na pobudo gospoda škofa v Pulju na beneškem ozemlju naročila gospodu Lenartu Attemsu, glavarju na Reki, naj zapre na Krasu in v Istri predikante, ki so jih nastavili deželni stanovi kranjski.

Iz teh in podobnih vzrokov so deželni stanovi kranjski — in tako tudi obe drugi deželi, Štajerska in Koroška, ki sta se tudi čutili nasilno prizadeti zaradi kršitve v prejšnjem letu sklenjenega verskega miru — poslali svoja odposlanca, namreč gospoda Janža Gallenberga s Podpeči in gospoda Jurija Hallerja s Planine, knežja svetnika in odbornika kranjska, v Gradec na deželnoknežji dvor. Izročila sta pismeno njegovi knežji svetlosti zgoraj omenjene in še več drugih verskih pritožb ter najponižneje prosila za njih rešitev.

Na to je nadvojvoda dal gospodom odposlancem z dekretom na znanje: »Njihova knežja svetlost da ni prav ničesar ukrenila proti slavnima deželnima stanovoma gospodov in vitezov glede verskega udejstvovanja, kar bi bilo v nasprotju z lansko bruško pacifikacijo; če pa je Kranjčanom, Radovljičanom, Višnjanom in Radečanom prepovedala tekati iz mesta in obiskovati službo božjo pregnanih predikantov, se to ni zgodilo brez pravice v smislu znanega pridržka, ki med drugim jasno določa, da le njegovi knežji svetlosti gre in pristoji dispozicija vere v njenih mestih, trgih in tudi na gospostvih …«

XI. REFORMACIJA V VIPAVI, METLIKI,

LOKI IN TAKO DALJE

O SO ŠTELI 1584, je nadvojvoda spet vžgal ostro strelo zoper luteransko vero na Kranjskem ter poslal gospodu Lovrencu Lanthieriju baronu Schönhausu, lastniku trga in sodstva Vipave, deželnoknežjo naredbo s posebnim seznamom nekaterih njegovih podložnikov, pristašev augsburške veroizpovedi, bivajočih v Vipavi, z izrečnim poveljem, naj on sam, gospod Lanthieri, pod kaznijo tisoč dukatov v zlatu te podložnike pokliče predse in jim v imenu nadvojvode kot deželnega kneza naroči, da morajo v štirinajstih dneh s svojega posestva, iz svojih hiš in celo iz vseh dežel njihove svetlosti, če ne zapusté lutrske vere in se ne priznajo k prastari katoliški ter ne prineso o tem njemu, gospodu Lanthieriju, zadovoljivega potrdila, izkaza in dokazila vipavskega vikarja. Da bi poslušno izvršil visoko knežje povelje, je imenovani gospod Lanthieri poklical tiste podložnike, ki jih je bilo šestindvajset, dne 21. marca omenjenega 1584. leta predse v Gorico in jim resno pokazal povelje deželnega kneza. Nato se jih je nekaj malega med njimi obrnilo od evangeljske h katoliški veri, druge pa so po preteku štirinajstih dni, ki so jim bili dovoljeni za premislek, z ženami in otroki izgnali.

Ko je v Škocijanu pri Turjaku postala župnija prosta, jo je leta 1585. gospod Krištof, baron Turjaški, deželni upravitelj kranjski in tako dalje, kot njen fevdni in zaščitni gospod zasedel z magistrom Jurijem Dalmatinom, pridigarjem slavnih deželnih stanov.

Ker pa je bilo tam okrog še precej rimskokatoliških podložnikov, so le-ti ponižno prosili njegovo knežjo svetlost, nadvojvodo Karla, za katoliškega župnika, ki naj bi jim negoval duše in vest, da ne bi živeli kakor ovce brez pastirja. Poleg tega pa so sporočili, kako so okoli 1564 gospodje Turjaški uvedli tu v Škocijanu luteransko vero in silili vanjo proti njih volji farane, zlasti svoje delavce; posledica je bila, da je bila odpravljena katoliška služba božja, oltarji razgaljeni, kelihi, mašne obleke in druga oprava pokradena, da so redni dohodki cerkve izginili in cerkev propadla, čeprav pa je njegova knežja svetlost resno naročila gospodu Turjaškemu, naj omenjenega luteranskega pridigarja Jurija Dalmatina odpravi in postavi katoliškega župnika, je vendar stvar ostala nespremenjena do nadvojvodove smrti. Ko pa je nastopil vlado teh dežel nadvojvoda Ferdinand, se je njegova knežja svetlost prav močno zavzela za pismeni ukaz svojega vladarskega prednika glede postavitve katoliškega župnika ter dala poslati leta 1597. bratoma Turjaškima, gospodu Herbartu in Vajkardu, ostro povelje, da morata v teku enega meseca za gotovo postaviti katoliškega duhovnega, sicer bo to njegova knežja svetlost z deželnoknežjo oblastjo in ugledom sama storila …

Ker gospoda Turjačana temu povelju v določenem roku nista ustregla, je prišel na deželnoknežji ukaz vicedomski deželni sodnik dne 6. septembra 1598. leta z več ko sto oboroženimi strelci pred turjaški grad, pobral z gradu vse k fari spadajoče dohodke v živini, žitu in drugih desetinah ter jih spravil v Škocijan, prepodil evangeljskega pridigarja — ta je komaj ušel — in se polastil cerkve.

Za nadvojvode Karla je v zgoraj omenjenem 1585. letu pregnal gospod Markvard plemič Eck, komtur nemškega reda, evangeljske predikante (učitelje ali pridigarje) v Metliki. Eden se je zatekel na posestvo gospoda Žige Semeniča blizu Metlike in je tu na stroške deželnih stanov dal napraviti leseno kapelo, v kateri je nato pridigal.

V tem 1585. letu pa se je dvignila nevihta zoper kranjske luterance še na nekem drugem kraju in se skoraj povsod zbirala zoper nje. Strela gorečnosti ni samo iz deželnoknežje pisarne švigala tako ostro pred njihove oči, temveč je tudi s spodnjerenske pokrajine šinil zoper nje žarek, ki jih je nemalo prestrašil. Zakaj prečastiti in presvetli knez Ernest, nadškof in volilni knez v Kölnu, brižinski škof in tako dalje, je kot lastnik gospostva in mesta Loke na Kranjskem poslal komisarje v Loko, namreč gospoda Jerneja Scholla, doktorja svetega pisma in namestnega škofa brižinskega, gospoda Janeza plemiča Gaysperga, mestnega dvornega upravitelja in knežjega svetovalca v Brižinju, ter gospoda Janeza Krištofa Herbarta, doktorja obojega prava, da bi z deželnoknežjim dovoljenjem odpravili luteransko vero, ki se je tam pojavila, reformirali službo božjo ter jo spet spravili v prejšnje katoliško stanje. Tem odposlancem je od njegove knežje svetlosti, nadvojvode Karla Avstrijskega, bil dodeljen stolni prost ljubljanski kot deželnoknežji komisar.

Prècej ob prihodu so odpravili obisk luteranskih pridig s pretnjo velikih kazni. Mestni svet in meščanstvo pa teh komisarjev, odposlancev zemljiške gosposke, nikakor ni hotelo poslušati v verskih stvareh, kakor jih je poslušalo v političnih. Zategadelj so ti komisarji preuredili mestni svet, odstavili evangeljske svetovalce, jih nadomestili s katoliškimi in dali vreči v ječo na loškem gradu osemnajst najimenitnejših meščanov, ker so kljub prepovedi poslušali luteranske pridige in dali svoje otroke krstiti luteranskemu duhovnemu; povrh so jih kaznovali z globo 500 dukatov v zlatu. Nekateri pa so bili izgnani iz mesta Ljubljane z ženo in otroki.

Zoper tako ravnanje so se meščanje pritožili pri slavni deželni gosposki; ta je sicer deželnoknežje komisarje poklicala v Ljubljano in se z njimi zlepa pogajala zaradi izpustitve ujetih meščanov, toda zaman. Ker pa so gospodje odborniki prav ta čas poslali svojega tovariša, namreč gospoda Erazma Horscha v različnih zadevah v Gradec na deželnoknežji dvor, so mu tudi naročili, naj pri njegovi knežji svetlosti v imenu vseh slavnih deželnih stanov posreduje še za omenjene luteranske meščane ter naj se zoper početje gospodov brižinskih komisarjev močno pritoži. Niso pa nič več dosegli ko tale neprijetno zveneči odgovor: Gospodje odborniki naj ne ovirajo gospodov komisarjev v verskih zadevah, temveč naj meščane in loške podložnike, ki bi se pri gospodu deželnem upravitelju ali pri gospodih odbornikih pritožili v verski zadevi zoper deželnoknežje gospode komisarje, vedno napotijo k njegovi knežji svetlosti sami, ki ji edini pristoji odločitev v verskih stvareh, ali pa h gospodom komisarjem …

XIII. RAZNI NASTOPI ZOPER EVANGELJSKE

V RAZLIČNIH KRAJIH NA KRANJSKEM

DO LETA 1598.

O SO ŠTELI 1587, je prišla od njihove knežje svetlosti nadvojvode resna prepoved, da v okolici Ljubljane ne smejo pridigati deliti zakramentov. Prav ne tako so slavnim deželnim stanovom prepovedali, da bi tu in tam po deželi imeli posebne pridigarje. Ko pa slavni deželni stanovi niso upoštevali tega deželnoknežjega ukaza, se je dogodil naslednji primer.

Peter Kupljenik, nastavljeni deželni pridigar na Gorenjskem, je 8. junija obiskal bolnika v Železnikih. Ko se je vračal in prišel na ozemlje loškega gospostva, so ga na javni cesti iznenada od loškega oskrbnika najeti ljudje napadli, zvezali in spravili v Loko, češ da je bil poprej katoliški duhovnik, potem pa postal luteranec, da, celo luteranski pridigar, ki da je hotel z zgledom in naukom še več drugih pripraviti k posnemanju in enakšnemu odpadu. Iz Loke so ga 27. ponoči odvedli iz dežele v Gorico, ga izročili nadduhovniku, a ta ga je 4. julija poslal patriarhovemu vikarju v Videm, zakaj tam je bil dobil Kupljenik duhovniško posvečenje in spadal odtlej pod tisto duhovno sodišče. Zaradi te nasilnosti so kranjski gospodje in deželjani augsburške veroizpovedi izročili nadvojvodi bridko pritožbo ter v njej naslikali to dejanje kot nasilje in zločin, ki da je v nasprotju ne le z deželno svobodo, temveč tudi z bruško versko pacifikacijo. Dosegli pa so prav malo, zakaj nadvojvoda jih je odpravil z odgovorom, da je na bruškem deželnem zboru bilo dopuščeno gospodom in deželjanom svobodno versko udejstvovanje le v njihovih lastnih hišah, ni jim pa bilo dovoljeno, da bi po deželi nastavljali plačane pridigarje. In pri tem je ostalo.

V naslednjem 1588. letu je spet drugje gorela nadvojvodova vnema, ki so mu jo duhovni zanetili, ter upepelila evangeljskim pri Katzensteinu njih novo početje. Katoliški prost s sedežem v Radovljici je namreč pri njegovi knežji svetlosti s prošnjo dosegel, da luterancem v tem mestu niso dovolili bogoslužja. Ovdovela gospa Julijana Kacijanarica je zato na željo vseh gorenjskih gospodov in deželjanov priredila staro zidano in že pred sto leti od dveh Kacijanarjev zgrajeno ječo pri takratnem gradu Begunjah, ki mu zdaj Katzenstein pravijo, v luteransko cerkvico, a slavni deželni stanovi so nastavili za pridigarja večkrat omenjenega Jurija Dalmatina. Ljudje evangeljske vere so se v njej vsak teden shajali in mnogi tam prebivajoči katoliški podložniki so se obrnili od svoje vere. Toda to so jim kmalu odpravili, zakaj nadvojvoda je omenjeni gospe Kacijanarici in njenemu sinu gospodu Juriju Andreju ostro zaukazal, naj opustita novo luteransko cerkev; odstavil je tudi tamkajšnjega predikanta in pri veliki kazni prepovedal vse nadaljnje sestanke.

Na samostanske obljube ni nič dal. Hotel je, naj človek ohrani prostovoljno čistost; če bi pa kdo spoznal, da zaobljubljenega devištva ne bi mogel držati, naj se poroči; to je boljše, ko da bi ga poželenje razjedalo. Tako se je tudi sam oženil, in sicer z nuno plemenitega rodu, sedem let potem, ko je bil izstopil iz rimske cerkve.

Leta 1591. je umrl prej omenjeni magister Krištof Spindler, superintendent v Ljubljani. Njegovo mesto so dvojno zasedli, namreč z dvema drugima luteranskima pridigarjema, z Jernejem Knafljem in Jernejem Simplicijem, ki so ju poklicali iz Karlovca v Ljubljano. Spindlerjevemu sinu Tomažu pa je na priporočilo gospodov odbornikov vojvoda Ludvik Württemberški naklonil Tifernovo štipendijo, ustanovljeno v Tübingenu za Kranjce.

V naslednjem 1594. letu je gospod Ludvik Camillo Schwarda iz Müntzgrabna in Wolffsdorffa, deželni vicedom kranjski, na deželnoknežje povelje ukazal nekaterim luteranskim meščanom v Kamniku, naj zapuste mesto. Ker so pa s svojim bivanjem prekoračili določeni rok, je šel omenjeni gospod deželni vicedom z gospodom Freudenschussom, stolnim proštom v Ljubljani, in doktorjem Janezom Grischem v Kamnik in dal tiste meščane zapreti. Zategadelj so slavni deželni stanovi poslali na deželnoknežji dvor po svojem registratorju, gospodu Boltežarju Kuraltu, prošnjo, so pa zaman prosili in niso nič dosegli.

V letu 1595. so natisnili na stroške slavnih deželnih stanov kranjskih v Tübingenu v Vojvodini Württemberški slovensko hišno postilo, ki jo je bil Primož Trubar prevel iz Lutrove postile v slovenščino. Izvode je spravil v Ljubljano preko Koroške v 21 velikih sodih Hieronim Megiser, takratni rektor plemiške šole v Celovcu. Stroški so znašali v celoti dva tisoč goldinarjev.

Ko je župnija v Toplicah na Dolenjskem postala prosta, sta jo gospoda brata Herbart in Vajkard, barona Turjaška, kot collatores oddala Andreju Schweigerju, pridigarju deželnih stanov.

Tudi sosednja Štajerska je morala zaradi evangeljskih občutiti marsikateri nemir. Tega sicer tu ne bomo pripovedovali, pač pa hočemo omeniti samo dogodek, ki so ga najbolj povzročili nekateri Kranjci. Ko je namreč prelat cistercijanskega samostana Stične na Kranjskem izvedel, da se magister Janez Weidinger, slavnih štajerskih deželnih stanov nastavljeni okrožni pridigar v grofiji Celjski, mudi v župniji v Žalcu, ki spada pod stiški samostan, se je z desetimi drugimi brž odpravil tja na konju ter iznenada obkolil stanovanje luteranskega pridigarja, nato s silo vdrl ter zahteval pridigarja. Ta pa je na srečo bil prej posvarjen in je pravočasno ušel plesu, drugače bi ga bil razgreti prelat menda prav slabo pozdravil in prisilil, da bi bil odjezdil v ječo. Tako pa se je moral ježo ljubeči prelat zadovoljiti z begom svojega nasprotnika. Faro so nato zasedli s katoliškim duhovnim, dasi je štajerska dežela ugovarjala.

XIV. POPOLNA ODPRAVA EVANGELJSKE

VERE IN IZGON TISTIH,

KI SO V NJEJ VZTRAJALI

AKOR STA SE Ezav in Jakob suvala v materinem telesu, tako se suvajo tudi nasprotne vere v krščanstvu, če že ne vedno z nogami, pa vsaj s pisanimi hudimi obsodbami in preganjanjem. Posebno pa se suvata skoraj vedno rimskokatoliška in protestantska vera in te sunke utegne cerkev toliko časa občutiti, dokler ne bo prišla iz boja do miru in zmage. Zglede za to smo pokazali ob doslej popisanem kranjskem verskem boju do leta 1598. Toda prav v tem letu bo še trših sunkov, kakor nameravamo poročati v nadaljnjem brez pristranskega zmaličenja.

V tem letu je evangeljski duhovnik zagodel táko, ki ni bila posebno evangeljska in tako evangelijskim ko katoliškim nerodna. Ko so se namreč ob takratnih nastajajočih turških nemirih na hrvaški meji odpravljali tja oboroženi konjiki slavnih deželnih stanov, si je predrznil Jurij Žitaric, slavnih deželnih stanov vojaški pridigar augsburške vere, odnesti iz župne cerkve v Semiču, ki pripada nemškemu viteškemu redu, zlat kelih, nekaj v srebro zajetih relikvij in nekaj stol, povrh pa še porabiti dvanajst oltarnih prtov za podlogo svojih oblek. Zaradi tega se je pritožil pri nadvojvodi gospod Markvard, baron Eck, vitez nemškega reda in namestnik nižjeavstrijske komende. Pridigarja so nato pregnali iz vseh dednih dežel njegove knežje svetlosti (to je za tako hud pregrešek bila še premila kazen), slavnim deželnim stanovom pa je nadvojvoda strogo naložil, naj plačajo ukradeno cerkveno orodje. Kdor hoče kakor oni orel ugrabiti žrtev z oltarja, dobi navadno za nameček še žerjavico, ki mu gnezdo zažge in ga iz njega prežene.

Toda vrnimo se k reformaciji! Zdaj se je zdelo ne le, da bo kakor v prejšnjih letih tlela ali se tu in tam nekoliko vnela, temveč da se hoče v tem letu razplamteti v visok plamen in velik požar ter vse požreti, kar je dišalo po luteranstvu. Ko je namreč smrt nadvojvode Karla Avstrijskega napravila njegovega sina, nadvojvodo Ferdinanda, za dednega naslednika vlade v notranjeavstrijskih deželah, »je ta novi deželni knez preganjal evangeljske na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem bolj ko vsak deželni knez ter za trdno pri sebi sklenil, da jih docela iztrebi.«

Ko so v teh treh združenih deželah spoznali, kako so se jih lotili, so se hoteli zavarovati in se na varno spraviti. Zatorej so se dogovorili in v Gradcu izvolili odbor najimenitnejših plemičev, ki naj bi v vsaki sili (pa naj bi šlo za štajersko, koroško ali kranjsko deželo), če bi v nasprotju z hruško versko pacifikacijo iz 1578. leta nastal v cerkvenih ali šolskih zadevah spor in prepir ali če bi sicer prišlo do preganjanja evangeljskih, imel polno in neomejeno moč uporabiti vse možnosti, ki so bile koristne za popravo ali remeduro (ali izboljšanje) takega stanja. Prav tako naj bi omenjeni odbor imel tudi moč, če bi se nujno zdelo, sklicati v Gradec več gospodov in deželjanov (to je oseb iz viteškega in podeželskega plemstva) in odbornike s Koroškega in Kranjskega ter, ako bi se ostro versko preganjanje še nadaljevalo, ukiniti dovoljenje deželnega zbora in njegovi knežji svetlosti nič izplačati.

Nadvojvoda pa, ki je rajši ukazoval ko prosil in se ni dal strahovati, je kljub vsemu naložil dne 13. septembra 1598 gospodom odbornikom na Štajerskem z javnim odlokom, da morajo v 14 dneh za gotovo odpraviti svoje lutrske predikante z vsemi lutrskimi cerkvenimi in šolskimi ustanovami, in sicer ne le v Gradcu in Judenburgu, temveč v vseh mestih in trgih, ki pripadajo njemu, nadvojvodi; tudi naj te osebe (namreč evangeljski cerkveni in šolski služabniki) v omenjenem roku zapusté dežele njegove knežje svetlosti, sami pa naj se popolnoma vzdržé nadaljnjih nastavitev takih oseb; medtem morajo čimprej zapreti luteranske cerkve ter jih do nadaljnjih odlokov njegove knežje svetlosti tako zavarovati, da ne bi prav nikomur bilo mogoče priti vanje ali iz njih.

Na ta strogi ukaz so se omenjeni gospodje odborniki opravičili tako, da ni to v njihovi moči, temveč da se tiče slavnih deželnih stanov augsburške veroizpovedi, ki so ta ministerij ustanovili. S tem opravičilom pa niso nič opravili; močna reka nadvojvodove odločnosti se s tem ni dala niti najmanj ustaviti, temveč je še ostreje krenila naprej. Tako je ne glede na to bilo cerkvenim in šolskim služabnikom z dvora resno in ostro ukazano, da morajo ob izgubi života in življenja v osmih dneh zapustiti dežele njegove svetlosti.

Tedaj so gospodje odborniki sklicali prej omenjeni odbor gospodov in deželjanov ter jim pojasnili nepričakovani položaj. Ti so njegovi knežji svetlosti v dolgem spisu postavili pred oči veliko nevarnost, ki bi iz tega nastala za deželo, ter prosili, naj preganjanje opusti. Toda prošnja, pomešana s svarilom, je zadela ob trd marmor, ki ga njihovo pero ni moglo ne predreti ne zmehčati. Nadvojvoda Ferdinand se je pokazal prav tako trdnega ko poprej in se je dal od svojega sklepa prav tako malo odmakniti, da je evangeljskim cerkvenim in šolskim služabnikom celo skrajšal poprejšnji rok ter jih prècej tisti dan še pri sončnem siju s ponovno ostro pretnjo telesne in življenjske kazni izgnal iz Gradca, v osmih dneh pa celo iz dežele. Da bi pa preprečil upor, je razpostavil po mestu vojaštvo.

Ker pa so se deželni stanovi hoteli sklicevati na versko pacifikacijo 1578. leta in na koncesije cesarja Ferdinanda I., po katerih jim je bila dovoljena svoboda verskega udejstvovanja, je njegova svetlost dala tole izjavo: Naj jih niti najmanj ne zavaja v zmoto, če so morda prečastiti predniki njegove svetlosti v stiski in zaradi razmer dolgo časa v verskih zadevah mirno stali ob strani; zakaj njegova svetlost je prepričana, da so se zaradi svoje prizanesljivosti in strpnosti kesali, trpeli in vedno bili pripravljeni to spremeniti, ko bi jim bil Bog dal daljše življenje. Njegova svetlost pa, njih naravni, od Boga in sveta določeni pravi dedič, se čuti dolžno, da to izvede zaradi svoje in njihove dušne blaginje. Od tega je ne more zadržati niti svetega rimskega cesarstva generalna niti teh dežel specialna verska pacifikacija. Kar se je zdaj zgodilo, da torej ne izvira iz pobude jezuitov in drugih miru sovražnih ljudi (kakor so se izrazili deželni stanovi v svojem spisu), temveč iz lastnega nagiba, iz gole vneme in ljubezni do svete katoliške, edino zveličavne vere (to so vojvodove besede!), ki je v njej bil krščen, poučen, vzgojen in ki hoče zanjo tudi rade volje kri preliti, če bi bila volja Vsemogočnega in če bi bilo treba. Zaradi tega ne more z žalostjo, bridkostjo in srčno boljo še naprej gledati, poslušati in trpeti takih zapeljivih verskih vaj v svojih dednih deželah, v svojih mestih in trgih, tako rekoč pred svojimi očmi in ušesi.

V oktobru tega 1598. leta so izročili gospodom kranjskim odbornikom, evangeljskim učiteljem in šolnikom enako se glaseče deželnoknežje ukaze, v katerih je bilo tem luteranskim pridigarjem in učiteljem ob izgubi života in življenja zapovedano, da se še tisti dan, 30. oktobra, dokler sonce sije, odpravijo in odstranijo iz mesta Ljubljane in v treh dneh iz vseh dežel njegove svetlosti. To izpričuje med drugim tudi rokopis škofa Tomaža v Ljubljani.

Ista strogost je zadela tudi evangeljske cerkvene in šolske učitelje na Koroškem, čeprav ne ob istem času, temveč nekaj dni kasneje. V naslednjem mesecu decembru so namreč dobili koroški deželni stanovi ukaz iste vsebine, naj se njih predikanti in učitelji takoj umaknejo iz dežele ali življenja.

Ko je v naslednjem 1599. letu nadvojvoda 19. januarja sklical štajerski redni deželni zbor, je omenjeni odbor v Gradcu povabil tudi gospode deželjane s Koroškega in Kranjskega, da bi splošno versko preganjanje čimbolj zavrli … Po določitvi dnevnega reda in po razpravi o tem niso dovolili njegovi knežji svetlosti nobenih kreditov, temveč so v imenu treh dežel sestavili obširen spis zaradi verskega preganjanja in ga 22. januarja izročili njegovi svetlosti; tudi so večino točk omenjenega spisa ustno, in sicer s posebnim poudarkom, povedali in razložili; Slavnim štajerskim deželnim stanovom je nadvojvoda dal na znanje, da se bo glede tega v kratkem odločil, koroškim in kranjskim odposlancem pa je s posebnimi odloki sporočil, naj se napotijo domov na deželne zbore, ki bodo v kratkem sklicani, da bi storili svojo sveto dolžnost zaradi dednega sovražnika, ki se dviga na mejah njih domovine, in da bi pomagali posvetovati se o svoji lastni rešitvi; sicer pa da je njegova knežja svetlost milostno pripravljena brez posebne zahteve, ex officio, poslati kranjskim deželjanom augsburške veroizpovedi odlok glede vloženega verskega spisa. Tako je znal ta gospod uporabiti tisto »divide & c.« in razdružiti združene odbornike.

Medtem so tako na Štajerskem ko na Koroškem in Kranjskem sklenili, da pred končno ureditvijo verskih pritožb ne bodo ustregli nadvojvodovim zahtevam na deželnih zborih, zlasti ker je kmalu nato na glavno versko pritožbo, izročeno v imenu teh dežel, prišel odklonilen deželnoknežji odlok, s katerim je njegova knežja svetlost enkrat za vselej izjavila: njih milim prošnjam se bo tako malo vdala, da bi mnogo rajši želela izgubiti prav vse, kar ima po božji milosti, ko da bi od svoje namere za las odnehala. Ker so deželni stanovi s svojimi ostrimi in nujnimi ugovori tako malo dosegli, so se odločili poslati k rimskemu cesarskemu veličanstvu, k volilnim knezom in drugim stanovom svetega rimskega cesarstva odlične odposlance vseh treh dežel ter najponižneje predložiti prošnjo, naj bi njegovo veličanstvo in evangeljski volilni in državni knezi blagovolili zastaviti svoj ugled in posredovati pri knežji svetlosti, njih milostnem deželnem knezu, da bi zadevo spravil na prejšnjo pot, kakor jo je našel ob nastopu deželnoknežje vlade.

Pa tudi ta namera ni uspela, kakor so upali, temveč se je kakor žoga, ki prileti v ta ali oni piramidni marmorni steber, spet odbila. Cesarsko veličanstvo jim je namreč dalo tale odgovor: Dežele naj to odposlanstvo opuste in naj se izkažejo voljne v dajanju mejne kontribucije zaradi pospeševanja svoje blaginje, sicer pa naj prizanesljivo in v primerni obliki iščejo zadovoljitve svojih potreb pri knežji svetlosti, svojem milostnem gospodu in deželnem knezu samem, zakaj njegova knežja svetlost najbrž ne bo nič ukrenila, za kar ne bi bila upravičena in tako dalje.

Kakor smo zgoraj nakazali, so se deželni zbori na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem popolnoma razbili: deželni stanovi niso hoteli do odprave in rešitve verskih pritožb dovoliti nobenih mejnih davkov, temveč so s praznim dopisovanjem tratili čas do marca; tudi so medtem odpotovali gospodje in deželjani. Tako je nj, knežja svetlost dala znova sklicati v svojih dednih deželah za 19. april nove deželne zbore, zlasti ker je dedni sovražnik z močno vojsko prišel na Ogrsko in se obmejno vojaštvo, ki je trpelo pomanjkanje, iz nestrpnosti zaradi predolgega izostanka plač ni hotelo pripraviti k hrambi.

Deželni stanovi pa na teh novih deželnih zborih prav tako kakor poprej niso hoteli ničesar dovoliti, pač pa so nujno zahtevali rešitev verskih pritožb. Zato so spet poslali poslance na deželnoknežji dvor v Gradec. Ker pa jih je cesarsko veličanstvo Rudolf II. večkrat i dobrohotno i ostro in preteče opozoril, naj dovolijo davke, ter jim jasno predstavil njih lastni pogin, in ker jim je tudi preteča nevarnost sama z veliko resnobo skrbi delala, ko so se turške čete bližale štajerskim mejam in se trumoma pojavljale okoli trdnjave Kaniže (ki je žal v naslednjem 1600. letu prišla pod turško oblast), so bili deželni stanovi naposled prisiljeni dovoliti davke, če so hoteli še dalje ostati ob svojem in na varnem. Kjer stopita ta dva svetovalca, nevarnost in sila, v posvetovalnico ali zbornico, ne omečijo, temveč prisilijo, ne pritegnejo, temveč si osvojé glasove.

Medtem je njegova knežja svetlost po deželnoknežjih komisarjih, kakor sta bila gospod Janez, prost v Rottenmanu, in gospod Jurij Maver, ki jih je iz posebne vneme za to določila, močno nagnala in nadaljevala po tej in oni poti versko reformacijo na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem … Ti reformacijski komisarji so v vseh župnijah na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem, kjer so prej bili evangeljski pridigarji, postavili katoliške duhovnike; le-tem je bilo s posebnimi odloki v imenu njegove knežje svetlosti naročeno, da morajo vse svoje župljane in ovčice brez izjeme pripraviti, da v dveh mesecih gotovo in zanesljivo pridejo k spovedi in obhajilu po rimskokatoliškem načinu, ter jim zagroziti, da bodo vsi, ki iz neposlušnosti ne bi prišli, za večno pregnani iz vseh dežel njegove knežjé svetlosti …

Ko so dognali in zvedeli, da se v prejšnjem 1598. letu od njegove knežje svetlosti iz vojvodine Kranjske pregnani evangeljski pridigarji Felicijan Trubar, Jurij Klement, Janez Znojilšek in Nikolaj Vurič v nasprotju z ukazom njegove svetlosti mude skrivaj v deželi tu in tam pri gospodih in deželjanih, jih je na povelje gospodov reformacijskih komisarjev vicedomski deželni sodnik v spremstvu čete oboroženih kmetov poiskal na posestvih in gradovih gospodov in deželjanov, spravil zvezane v ječo na glavni grad ter jih izgnal, njih hiše in posestva pa konfisciral in prodal.

Zadnji udarec v srce pa je dobila evangeljska vera na Kranjskem januarja leta 1601. v osrčju dežele, namreč v Ljubljani. Tedaj sta od nadvojvode imenovana reformacijska komisarja, njegova knežja milost gospod Tomaž Hren, ljubljanski škof in tako dalje, in gospod Jurij Lenkovič, baron, deželni glavar kranjski, poveljnik na Hrvaškem in tako dalje, poklicala predse vse meščane in prebivalce, med njimi tudi uradnike slavnih deželnih stanov, ter naložila tistim, ki so se priznavali k evangeljski veri, naj se v šestih tednih in treh dneh odstranijo ne le iz mesta Ljubljane, temveč tudi iz vseh dežel njegove svetlosti, prej pa naj prodajo svoj imetek plačajo dolžnike in pusté njegovi knežji svetlosti deseti del.

Zdaj se je moralo pokoriti in vznemiriti tudi na novo urejeno in za počivališče mrtvih določeno luteransko pokopališče, ker je bilo dalo svoje naročje za počitek luteranskim mrličem; sploh ni moglo biti kraj počitka, ker so ga razdejali ter mu podrli in sežgali ograjo. Isto se je zgodilo z vsemi luteranskimi knjigami, ki so bile v mestu; poiskali in zbrali so jih vse ter na javnem prostoru sežgali.

Kljub tako strogemu ravnanju reformacije je samo šest meščanov sprejelo katoliško vero, drugi evangeljski meščani in prebivalci pa so vzeli popotno palico ter rajši zapustili hišo in dom, mesto in deželo ko svojo vero; tako so ob poteku določenega roka tudi storili in odšli v svet.

Medtem ko se je rimskokatoliška vnema z luteranskimi tiski in knjigami tako goreče togotila, so nekateri meščani in prebivalci napravili vsakovrstne evangeljske knjige v deželno hišo. Tako je tudi slavni odborniški urad večinoma pokupil knjige izgnanih pridigarjev ter jih spravil v deželno registraturo. Toda tudi tu niso dolgo uživale zavetja, zakaj leta 1601. je izšla nadvojvodova ponovna zapoved, da jih je treba izročiti gospodom reformacijskim komisarjem, a nadvojvodovemu tajnemu svetniku, višjemu dvornemu mojstru, komorniku in deželnemu glavarju na Kranjskem in tako dalje, gospodu Janezu Ulriku Eggenberškemu, baronu in tako dalje, je bilo naročeno, naj se osebno odpravi v deželno hišo in pobere vse luteranske knjige. Bile pa so neke zapreke, ki nekaj let niso dovoljevale, da bi se to izvedlo. Ko pa je leta 1616. nadvojvoda osebno prišel v Ljubljano, je zaukazal naj se vzamejo iz deželne hiše ter spravijo v jezuitski kolegij.

Čeprav so se po vsem tem evangeljski stanovi na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem neprenehoma obračali z verskimi pritožbami na deželnoknežji dvor, vendar niso nikoli drugega dosegli, ko da so jih ostro zavrnili in poslali domov. Zato so leta 1610. segli še po skrajnem sredstvu in zadnjem poskusu: poslali so več gospodov na Dunaj, v Bratislavo in v Prago z latinskim spisom na ogrske, češke in avstrijske luteranske stanove, da bi po ogrskem kraljevskem veličanstvu, avstrijskem nadvojvodi Matiju, skušali posredovati pri cesarskem veličanstvu Rudolfu II. zaradi zopetne dosege in svobode njihovega bogoslužja, ki so ga prej prosto opravljali. Njihova knežja svetlost, nadvojvoda Ferdinand, pa jim je to zameril in smatral sestanek za sumljiv, zato je gospode odposlance z ostrimi naredbami poklical na Dunaj in jih dal odpraviti domov.

Ko so, kakor smo doslej slišali, ne le evangeljski cerkveni služabniki in šolniki, temveč tudi podložniki, meščani in plemenitaši te vere brez izjeme morali zapustiti Štajersko, Koroško, Kranjsko in knežjo grofijo Goriško ter se v teh krajih nihče ni dal več prijeti razen nekaj gospodov in deželjanov, je njegova knežja svetlost trdno sklenila, da bo odpravila še te male ostanke in da ne bo več trpela — tako reči — luteranske mušice v svojih deželah. Tako je tudi določila rok, do katerega naj se napotijo ali k rimsko-katoliški veri ali pa po prodaji svojih posestev z ženó in otroki iz dežele. Nato so si nekateri izbrali zadnje ter se naselili v cesarstvo, na Ogrskem, češkem ali v deželi nad Anižo …

Ko je tako luteranska vera iz Kranjske izginila, je bila s tem tudi reformacija pri kraju.

XV. PRIZADEVNA SLUŽBA BOŽJA IN

NEKATERE POSTRANSKE NAVADE

DANAŠNJIH KRANJCEV

REJLE SMO PRAV obširno povedali, kako so si leto za letom prizadevali, da bi lutrsko evangeljsko vero v deželi Kranjski potlačili in njene pristaše prisilili, da bi zapustili ali vero ali deželo. Odsihdob cvete in kraljuje v cerkvah in v srcih prebivalcev samo rimskokatoliška vera in se nobena druga ne trpi, razen pri Uskokih, ki imajo svojo posebno vero, a vendar zelo blizko rimskokatoliški, čeprav se drže čudnih obredov. Ker pa se s katoliškimi učitelji ne prepirajo in ne odvračajo ljudi od katoliške cerkve niti jih zase pridobivajo, temveč se tiho, krotko in mirno drže svoje,¹ jih v njih preproščini trpijo, a vero jim povečini kot dobro in krščansko spregledajo ter jih imajo za schismaticos, to je za oddeljene ali cerkvene razkolnike, ker ne priznavajo rimskega papeža za svojega poglavarja, kakor bomo niže v posebnem poglavju izčrpneje poročali.


¹Le-ti dobri in preprosti ljudje pač morajo tiho biti, ker niso njihovi duhovi v študijah posebno podkovani in niti najmanj kos učeni katoliški duhovščini. (Erazem Francisci)


Da pa drugi prebivalci na Kranjskem ne morejo biti mlačni v svoji katoliški veri, o tem, se zdi, govorijo kamni, namreč cerkvena poslopja in božje hiše. Kajti njih število (ki se bo videlo spodaj v knjigi o mestih pri opisu cerkvá) kaže neizmerno pobožno vnemo. Res je, da to pri marsikaterem narodu še ne pomeni gotovega znamenja božjega strahu, zakaj marsikje šteješ veliko cerkvá, a malo obiskovalcev, najdeš velike božje hiše, a majhno pobožnost in so često cerkvene stavbe lepše ko duševne stavbe ali duševnost in nravi tistih, ki hodijo v cerkve in iz njih; toda tak narobe svet se pri Kranjcih ne dá videti, saj pogosto in marljivo hodijo v cerkev, prihajajo pazljivo poslušat pridigo, ne zamujajo kar tako maše in radi molijo. Naj bo praznik še tako neznaten, ga bodo slovesno obhajali in opustili ne pobožnosti, temveč delo. Vsak praznik prenehajo s hišnimi opravili ali z drugim delom, če jim je le svetnikovo ime znano. Mišljeno pa je s tem preprosto ljudstvo in kmet. Čeprav jim poveš, da ta ali oni dan, dasi nosi ime kakega svetnika, ni nikak praznik in da se najde za vsak dan svetnikovo ime, jim to neče v glavo. Odgovore ti: »Ta svetnik se le enkrat v letu povrne, praznovati ga hočemo kot našega velikega zavetnika in prošnjika pri Bogu.« Svetniki pa, ki jih na Kranjskem časte, bodo pozneje navedeni v posebnem poglavju. — Posta se drže strogo in resno. Kmet se bo dal rajši ubiti, ko da bi v petek ali v postu meso jedel.

Kakor pa imajo po vseh deželah nekaj čudnih postranskih navad, tako tudi na Kranjskem. Med njimi so naslednje. O veliki noči nosijo, zlasti po vaseh, namesto velikonočnega jagnjeta v cerkev vsake vrste jedi v košarici: prekajeno svinjsko gnjat in pleče, soljeno govedino, v bražiljki kuhana jajca in kolač. To jim mora duhovni po maši blagosloviti. Nató teko moški in ženske, ki nesejo košare ali torbice, kakor jim pravijo na Kranjskem, kolikor le morejo hitro domov. Ta običaj je skoraj po vsej deželi v navadi. In preprosti ljudje pri tem splošno napačno verujejo, da bo tisti, ki prvi prinese blagoslovljene jedi domov, v tistem letu tudi prvi oplel proso.

Omenjeni kolač pa se tako pripravi: Vzameš belo testo in ga na mizi raztegneš, da postane prav tenko. Nato ga namažeš za pust debelo z nastrganim sirom, ubiješ vanj surovih jajc, dodaš še mleka in smetane ter vse pomešaš. Pri plemičih in meščanih dodajo še malo vina, sladkorja in grozdjiča ali majhnih rozin. Zatem se vse skupaj zvije in sklene, da dobi obliko okroglega venca. Za plemiče in meščane nabodejo vse to čez in čez z belimi olupljenimi mandeljnovimi zrni, zakaj tak kolač delajo ne samo kmetje, temveč tudi plemiči in meščan je povsod po deželi. Po takem ozaljšanju in osladitvi se pogača dá v peč in se tedaj imenuje kolač. Delajo jih v različni velikosti, in sicer ponekod dvajset ali trideset funtov težke, pa tudi težje, često tudi mnogo manjše.

Za božične praznike je spet drugo pecivo. Testo zvaljajo prav na tanko ko list ali papir in ga namažejo z zdrobljenimi in z medom pomešanimi orehovimi jedrci; to zmes zvaljajo, stisnejo ali zvijejo v krogu, da postane kakor hleb kruha. Naposled spekó in, ko je pečeno, se imenuje potica. Tudi pri plemičih in meščanih pekó take potice ob istem času in prav na isti način. Delajo jih tudi brez medu samo z zdrobljenimi orehovimi jedrci. Marsikdo jih pripravlja tudi s sirom ali z drugimi stvarmi, razen o božiču, zakaj tedaj jih povsod mesijo z orehi in medom. — Dalje zamesijo velik hleb kruha in ga okitijo zgoraj z vsakovrstnimi okrasi. Plemičem in meščanom pa, ki imajo delikatnejša usta, denejo v tale kruh veliko masti in jajc; po vrhu ga na razne načine okrasé s testom in tak kruh imenujejo poprtnik.

Vse to denejo na sveti večer na mizo. V gradovih, mestih in trgih pride tedaj duhovni in blagoslovi, v vaseh pa nadomeščajo duhovnega kmetje sami, škropé z blagoslovljeno vodo in prižigajo dobro dišeče kadilo. Isto storé tudi na novega leta dan zvečer in naposled v tretje na dan pred svetimi tremi kralji. Jedo pa to na praznik svetih treh kraljev in tudi pozneje, dokler je še kaj. In tega se tako drže v omenjenih časih po vsej deželi.

Je tudi navada, da hodijo od svetega Miklavža do svečnice iz vsake fare neki ljudje okoli in pojo. Za vsako cerkev gre iz soseščine nekaj mož in fantov. En del nastopa s sabljami, sekirami, čekani in podobnim orožjem v gručah po 6, 7 ali celo 12 ali 15 oseb, kakor je pač fara velika in obljudena. Imenujejo jih po njihovem opravilu kolednike, to je pevce. Hodijo po vsej deželi naokoli, koder hočejo, kakor pevci z zvezdo v Nemčiji, s katerimi se po pravici dado primerjati. Kar s petjem od ljudi dobé, spravijo do svečnice, kupijo potem rumenega voska in narede tanke voščene svečice, podobne navadnim voščenicam. Nato spletejo po tri take svečice in jih obesijo v krogu, kakor je videti na bakrorezu. Zgoraj oblikujejo z navadnimi in s pletenimi venčki neke vrste košaro in postavijo prav na vrh eden ali več okroglih stolpičev, okrogle voščenice ali kako drugo obliko. Nato okrase voščeni svitek z zlato peno in kosmato svilo ter ga povrh še ozaljšajo z zastavicami, zvezdami in vsakršnim lepotičjem iz brezovih gob. Te gobe, ki rasto na brezah, zavró v vodi in jih nato, ko se dobro posušé in postanejo snežnobele, razrežejo ko papir ter izoblkujejo iz njih vsakovrstne podobe, kakor zastave, peteline, ptiče, zvezde in kar jim še na misel pride. Nekaj jih obesijo na nit, druge pa zgoraj pritrdijo. Vse skupaj denejo na dolgo palico in voščenjak je narejen. Nekateri voščenjaki imajo tako debelino, da jih dva moža komaj objameta, nekateri pa so manjši, a vendar prav čedno narejeni.

Gresta pa ponekod na Kranjskem kmalu po svetem Miklavžu dva fanta ali pa en sam, ki ju pošljejo cerkveni ključarji — cerkvene ključarje imenujejo pri nas tiste, ki skrbe za cerkev, a to so le kmetje — da bi kaj nabrala po deželi za cerkveno svečo. Dan pred novim letom hodijo z njima ključarji in drugi možje iz soseščine v taki opravi in opremi, kakor je zgoraj omenjeno, po gradovih in vaseh ter pojo. Na novega leta dan se skupaj napotijo k župni cerkvi, in sicer navadno z godci, stopijo v cerkev in gredó okoli oltarja k žrtvovanju. Na večer pred svetimi tremi kralji spet prepevajo okrog, a na dan svetih treh kraljev gredo spet k žrtvovanju. Dan pred svečnico ali nekaj dni poprej napravijo voščenjak na način in v obliki, kakor je bilo opisano in kakor kaže tudi priloženi bakrorez. Ko pride svečnica, neso voščenjake ob spremstvu godcev v cerkev, da bi jih blagoslovili, nato pa jih spravijo v svojo cerkev. Tako nese vsaka soseščina svojo svečo v cerkev. Čim večje in lepše je sveča izdelana, tem večjo čast imajo od nje. Na dan, ko delajo svečo, plešejo in se zabavajo. — Vendar ne hodijo od vsake cerkve, temveč od nekaterih to, od drugih drugo leto, a tudi ne vsako leto, zakaj, če je letina slaba, ne hodijo pet. To se dogaja skoraj po vsej deželi, zlasti pa po Dolenjskem.

Žrtvovalci s svečo ali lučjo pa se ne izkažejo pri nabiranju in petju vsakokrat kot otroci luči. Če namreč na dan pred novim letom ali na večer svetih treh kraljev trčita dve stranki takih pevcev skupaj, se navadno spro, posebno če so iz dveh različnih fará, in tisti, ki so močnejši, pobero drugim, kar so nabrali. Pri tem pa ne drže pesti v žepu, temveč z njimi krepko delujejo, da dobi marsikdo za novo leto bunke in modro oko ali pa celo tako rjav obraz, da bi tak porjaveli pevec, če bi od svetih treh kraljev kateri res bil iz zamorske dežele, po barvi prav dobro sodil v njegovo spremstvo ali za njegovega kapelnika. če se zgodi, da se dve nasprotni vaški pevski družbi tako odločno obkladata in si petoprstnikovo zel povohati dasta pa od nabranega kruha ali mesa kaj izgubita, kakor gnjat, pleče ali klobase, tedaj pravijo, da tega noben pes jesti noče.² Te vesti pa ne prodajamo tu za gotovost. Morda je kdaj kak pes tak kos kruha ali mesa povohal in zavrgel, ker se je že prej doma do sita nažrl, pa je od tod nastalo med kmeti mnenje, kakor da psi nikoli ne bi hoteli pokušati izgubljene bere …


²Kar se mene tiče, prav trdno verujem, če kak drug kmet, ki ni bil zraven, ko so se tako ostro šli, ali kaka kmetica, zlasti lačna, slučajno najde kos izgubljenega mesa ali kruha — da ga nato noben pes ne jé. Vendar pa pustim stvar nerešeno. (Erazem Francisci)


Ko se za božič bere maša opolnoči, gredó vsi ljudje okrog oltarja, poljubijo pateno, namreč skledico, ki so v njej hostije (Kranjec ji pravi božja mizica), in darujejo. To je pri njih stara navada in posebna pobožnost, zato bi tistemu, ki ne bi šel k darovanju, šteli v nemajhen greh. Če pade sveti dan na petek ali soboto, teko ponoči hitro od maše domov, pojedo brž kos mesa in potegnejo otroke za ušesa, naj bi pomnili, da so v petek ali soboto meso jedli. O dragih praznikih in nedeljah ne bo nihče jedel, če ni prej v cerkvi zmolil najmanj petkrat Pater in Ave (pet očenašev z zdravomarijo). Noben posel ne otrok ne dobi prej jesti, preden ga ne vprašajo, ali je bil v cerkvi in opravil molitev. Temu pravijo »na poklonil«. Če koga zalotijo, da je lagal, se mora ves dan hraniti z zrakom in iti zvečer s praznim želodcem v posteljo …

Ljudje, ki prebivajo daleč od fare ali cerkve, se zbero za veliko noč na določenem prostoru, pod kakim drevesom ali kje drugje, in prineso s seboj košare in torbice, v katerih imajo plečeta, gnjati, jagnjeta, jajca ali kolače, da bi jih dali blagosloviti. Tedaj stečejo fantje po vseh cestah in poteh iskat duhovnega. Tisti, ki ga najde, se vrne in ga privede tja, kjer so kmetje s svojimi jedili lepo zbrani. Duhovnik blagoslovi kruh in meso, a tisti, ki ga je našel, pobere od vsakogar dve jajci in ju da duhovniku. To opravilo si šteje v veliko čast in si pri tem pač domišlja, da je nadomeščal božjega sla Merkurja in daroval duhovniku ne jajca, temveč krone. Prècej nato tekó ljudje domov in vsak pojé jajce, a potem gredo v cerkev k maši.

XVI. NEKATERE PRAZNOVERSKE NAVADE

ERA KRŠČANSKA ŠTEJE med svojimi sovražnicami, grehotami, eno, ki se imenuje prazna vera, in le-ta se skuša iz posebne nevoščljivosti svojega očeta satana vriniti povsod, kjer prebiva vera. Zato se laže najde dežela, ki po njej ne lezejo kače, ko takšna, ki bi bila docela brez praznovernih ljudi. V tem nima dobra Kranjska pred drugimi deželami nobene prednosti ne privilegija, temveč se tu med premnogimi navadnimi, neizobraženimi ljudmi marsikaj dogaja, kar je krščanstvu bolj nasprotno kakor z njim v skladu. Ker je torej praznoverje greh, ki je z vero navzkriž, ni neprimerno, če bomo kaj povedali o tej ali oni praznoverski navadi, ki zatemnjuje marsikatero preprosto, zlasti kmečko hišo na Kranjskem …

V Istri imajo kmetje to razvado, da prinese na sveti večer vsak gospodar domov velik lesen štor, ki se v kranjskem jeziku imenuje panj, in ga vrže na ogenj. V Istri imajo namreč v sobah povsod ognjišča in nič peči. Štor, ki so ga dali na ognjišče, pusté, da počasi tli. Ko gredo pozneje večerjat, dadó štoru polno žlico od vsake zelenjadi ali juhe in košček vsake druge jedi; pri tem mu prigovarjajo, naj tudi on jé. To izvira brez dvoma iz nekdanjega poganstva in je ostanek darovanja hišnemu maliku. Ta navada je sicer v nekaj letih precej ponehala, ker so duhovni prav ostro pridigali zoper njo, vendar jih še veliko prav globoko in trdno tiči v prazni veri, da bi vse leto ne imeli sreče, če bi jo opustili. Dokazujejo torej ti nasičevalci štorov, da so po pameti še zelo štorasti in leseni.

Razen tega je na Kranjskem in drugod med kmečkimi deklinami na sveti večer ali v sveti noči vsake vrste praznoverje v navadi, tako prisluškovanje, srečkanje in žrebanje kakor tudi predhodno ogledovanje ženina in podobno. Pred nekaj leti se je primerila pri tem nekaj smešna, nekaj pa zaradi konca skoraj žalostna prigodba, ki jo hočem dragemu bralcu opisati tako z bakrorezom kakor z besedo.

V neki vasi med mestom Kamnikom in gradom Volčjim potokom sta se dve dekli dogovorili, da bosta šli v sveti noči k studencu, ki teče skozi bližnji gozdič, in o polnoči pogledali v vodo, da bi v njej uzrli svojega bodočega ženina. Prisluškoval pa je čvrst, mlad kmečki hlapec in slišal njun načrt, ne da bi ga bili niti najmanj opazili. Ker bi bil rad imel eno le-teh dveh, se mu je zdelo, da bi bil imeniten pomoček, če bi jima mogel svojo podobo pokazati v vodi in s tem prikrojiti prerokbo. Zato je šel pred njima v gozd k omenjenemu studencu se vzpel na drevo in sédel na vejo, ki jo je drevo molilo precej daleč od sebe, prav nad studenec. Tako je sedèl in hrepeneče čakal, da bi dekleti prišli. Med drugim je bil slišal, kako sta druga drugi predpisali postavo in pravilo, da ne bo nobena pogledala ne kvišku ne nazaj in da ne bo nič govorila, zakaj navadno je pri takih praznoverskih rečeh zapovedan molk, po mojem mnenju zato, da ne bi radovednim raziskovalcem morda nehote iz strahu ali začudenja ušlo iz ust božje ime, ki ga satan nerad sliši. — Noč je bila precej svetla in jasna, tako da sta naši dve moža željni galatei upali čim jasneje ugledali podobo svojega ljubčka; tudi zaljubljeni kranjski koridon je domneval, da se mu bo obraz čim popolneje zrcalil iz studenca.

Ko sta dekli tako zaverovani prišli do studenca, sta natančno in pazljivo pogledali v vodo. Kmečki hlapec, ki je to opazil, je iztegnil glavo bolj naprej, da bi se njegovo obličje kar najbolje videlo v vodi, ki je stala tam kakor široka luža ali mlaka. Toda glej! Mlaka je kmalu oživela, zakaj preden se je vaški kurtizan zavedel, se je veja odlomila in ga izpustila, tako da je z velikim hrupom in šumom štrbunknil v vodo. Obe amarili ali vaški nimfi, ki nista nič drugega mislili, ko da se je živi hudič zagnal v vodo, sta prepadeni zbežali, a zaljubljenemu kmečkemu zvitorepcu je mrzla kopel brez dvoma prècej ohladila ogenj. Mladi kmetici sta nato smrtno zboleli in ena je čez nekaj časa tudi umrla, kar je — kakor menijo — povzročil prestani strah. Kasneje so gozdič imenovali Kurbin boršt; to ime ima še zdaj. — Podobnih norosti se dogaja še več.

Coprnic in čarovnic je dežela še precèj očiščena, razen pri Snežniku, Ložu, Cerknici in Planini, zakaj v tistih krajih, ki leže med velikanskimi divjinami, je včasih nemalo te golazni. Ko pa le kaj o njih zvedó, brž ujamejo ta coprniška babiščeta in jih spravijo na grmado. To jih straši in sili, da se s svojo nesrečno umetnostjo skrivajo, saj tudi krastače in drugi strupeni črvi najrajši skrivaj lazijo po luknjah ali temnem grmovju in goščavi. Čestokrat so jim namreč vroče zakurili in jih precèj posadili na žareči stol, vendar golazni s tem še niso mogli docela iztrebiti. Upali so sicer, da je pogosto plapolajoči plamen vso to nesnago — coprniško zalego, mislim — popolnoma pregnal, toda pod velikanskim kupom pepela so tako rekoč ostale še nekatere iskrice, ki utegnejo prav lahko vžgati to ali ono skladovnico. Tako so, brž ko je coprništvo spet začelo tleti in plapolati, hiteli gasiti nečisti plamen s sodnim ognjem in človeško krvjo, zakaj, kadar zavohajo požar, namreč coprništvo, preženo požar s požarjem ali s krvjo in ga zakopljejo v pepelu. In če se ta pepel coprnicam in drugim praznovernim, čarovništvu vdanim ljudem v ušesa natrese, povzroči velik strah in sklep, da se bodo vzdržali takih pregreh, ki požar podkurijo in zanetijo, ali da jih bodo skrbno pred človeškimi očmi skrivali in ne razodevali z nadaljnjim zapeljevanjem drugih ljudi, ker bi se na ta način najlaže razkrili.

Morda pa prileti včasih takšna iskrica pohujšanja ali nalezljiva duševna kužna sapica iz kake sosednje dežele, kjer te zmajske zalege ne manjka. Na Kranjskem pa so tej prekleti pregrehi zelo sovražni, pravica je v tem primeru prav ostra in ni za milost nič kaj razpoložena.

Drugače se še najdejo na Kranjskem kmetje in kmetice, ki napovedujejo preprostim ljudem, kje je izgubljeno ali ukradeno blago, in dajejo nasvete za različne bolezni in druge reči, toda če oblast izve, jih dá zapreti in po preiskavi kaznovati. Tako žensko imenuje preprosti človek boginjo, a bolj po pravici bi se morala imenovati hudičevka ali hudičeva dekla …

KONEC SEDME KNJIGE


Na Vrh

Valvasor sicer ni bil prvi, ki je svojo domovino prikazal v njeni zgodovinski podobi, vendar mu gre z vso pravico naslov in čast ustanovitelja kranjskega zgodovinopisja. Prav on je tako rojakom kot tujini odkril svojo ljubljeno Kranjsko zemljo ne samo z zgodovinske plati temveč tudi z opisom njenih lepot in naravnih posebnosti v besedi in sliki … Toda vrednost Valvasorjevega velikega življenjskega dela, njegove »Slave Vojvodine Kranjske«, ni zaobsežena samo in le v neutrudnem raziskovanju in popisu zgodovine te dežele, marveč prav tako ali celo še bolj glede na opise in upodobitve krajev in njihovih posebnosti, a še prav posebej pa na to, kar nam je ohranil z narodopisnega področja …

Valvasorjeve zasluge za tedanje kranjsko in deloma celo za jugoslovansko narodopisje niso nič manjše od tistih, ki si jih je pridobil kot topograf in zgodovinopisec.

Ivan Merhar

Valvasor kot etnograf.

Jahresbericht — Letno poročilo

drž. gimnazije v Trstu za šol. l.

1909-10. Trst 1910, str. 3 in 26.

Zapri