I. KRANJSKI SVETNIKI

AKOR V VSEH katoliških deželah, časté tudi na Kranjskem nekatere svetnike s slovesnejšim spominom ko druge; mnoge slavé kot posebne zavetnike ter jim slovesno in spoštljivo strežejo. Odločili pa smo se, da bomo tukaj omenili ne le tiste, ki so se na Kranjskem rodili ali umrli, temveč tudi tiste, ki so se nekaj časa tod mudili ter si z izpodbudno službo božjo zaslužili pri Kranjcih spoštljiv spomin ali pa živeli na meji in širili svetlobo svoje pobožnosti preko nje. Le-teh se torej po pravici spoštljivo spominjamo v tem kranjskem delu kakor na Kranjskem samem, čeprav vseh tukaj ne časte z javnimi obletnicami ali prazniki.

Potemtakem štejemo med svetnike kranjske dežele prav tako nekatere solnograške škofe in oglejske patriarhe, ker je namreč Kranjska nekaj časa imenitno uživala njih duhovno skrbstvo in dušno pašo. Tudi iz Panonije si lahko na Kranjskem lastimo marsikaterega svetega moža, če pomislimo, da je Kranjska tedaj, ko so ti sveti ljudje živeli, bila del Panonije. Zatorej nameravamo tudi nekaj takih pritegniti …

S. Antonius iz Padove

Čeprav ni bil tale v katoliški cerkvi preslavni svetnik niti Kranjec niti Panonec po rojstvu, smo vendar upravičeni, da ga semkaj postavimo, zakaj prišel je leta 1229. iz Padove v Gorico ter zgradil majhno prebivališče za nov red in kapelo svete Katarine, odšel nato preko Kranjske v Trst in tudi tu ustanovil minoritski samostan.

Sveta Hema

Sveta Hema je bila po rojstvu nadvojvodinja na Koroškem in zakonska žena grofa Viljema Selškega in Breškega.

Zaradi svetle pobožnosti in Bogu vdanosti so jo uvrstili med svetnice, zlasti ker je storila veliko znamenitega v božjo slavo. Imeniten spomin njene Bogu posvečene darežljivosti je krasen samostan in ustanova na Krki na Koroškem. Za zidavo pa se je odločila iz naslednjih vzrokov.

Dežela Koroška je tedaj, namreč okoli leta 1073., obsegala mnogo več ko danes in imela poleg drugih gospostev dosti znatnih grofij, med katerimi grofija Selška in Breška nista bili najneznatnejši. V tistem času sta bili last izvrstnega grofa Viljema. Ta grof je imel tak ugled in tako reputacijo, da je dobil za ženo princeso Hemo, gospodično hčerko koroškega nadvojvode Markhardena. Srečno poročeni zakonski par si je z vzajemno zvesto ljubeznijo in slogo napravil iz zakonskega stanu ljubek vrtič, živel je prav mirno in Bogu vdano in se povrh vdajal božjemu strahu in pravičnosti. Zato je Bog njun zakonski vrtič blagoslovil in dal vzrasti v njem nekaj lepih cvetlic njunih teles, namreč dva zala in ljubezniva gospodiča. Starši so imeli veliko veselje z njuno ljubko mladostjo in rastjo v božjem strahu. Tudi domovina je dobila imenitno upanje, da bo nekoč po očetovi smrti živela pod njuno vlado v zaželeni blaginji.

V tem zakonskem vrtiču pa je naposled pognal prav raskav in boleč trnov grm, ki jima je veselje ob pogledu na mlada dva gospoda spremenil v žalost in bridke solze; s tem je Bog njih potrpežljivost in vztrajnost ostro preizkusil. Mlada gospoda sta šla nekoč na povelje svojih ljubih staršev k rudarjem v Breže gledat, kako ravnajo z zlatim rudnikom. Tu pa sta spoznala, da je v tistih ljudeh malo božjega strahu in da se močno šopiri grehota nečistosti. Oba grofiča sta bila preveč pridno in skrbno vzgojena v blagonravnosti in poštenosti, da bi bila mogla, vajena plemenite dišave kreposti, potrpežljivo prenašati smrad grešnega blata pri tistih pohotnih kozlih. Posebno sta se močno razburila zaradi pobalinstva rudarja Janeza Grünwalda, ko sta zvedela, da je silo storil uglednega meščana ženi. In brez odloga sta zločinca javno dala kaznovati s smrtjo.

Kakor imajo pravični veselje s pravičnostjo, tako se jeze krivični ob maščevanju krivice. In zgodilo se je tudi tedaj. Kajti ko so drugi rudarji zvedeli, kaj je doletelo zločinca (kazen je prav zaradi tega bila javna, da bi se razglasila in ljudi odvračala od podobnih hudodelstev), se jih je deset, ki so bili s hudodelcem v bližnjem sorodstvu, tajno zvezalo, da ne bodo prej mirovali, dokler ne bodo maščevali sramote, ki je doletela njihovega sorodnika, in izlili svoj razdraženi žolč na mlada nežna gospoda.

Morilni duh je vedno buden in si prizadeva, da bi, če le opazi priložnost, pripravil svoje kreature k zlobi ali jim držal oči odprte za maščevalno priliko. Tako je tudi zaprti maščevalni ogenj teh zahrbtnih hudodelcev kmalu našel dovolj zraka in prostora, da je zagorel in zagrabil mlada grofa. Primerilo se je namreč, da sta čez nekaj časa obiskala rudnik v Selčah in si s posebnim občudovanjem ogledovala zlate jame. Pri osebah visokega stanu je taka radovednost hvalna, ker si tako rekoč kot zlato ali zlata glava človeškega stanu sami ogledujejo hodnike zlatih žil in naravno pridobivanje te plemenite rudnine, ki naj krasi kraljem glave, knežjim in grofovskim osebam klobuk ali vrat ali talár, da bi v prihodnje tem zreleje tudi premislili, kako je treba zlato, ki ga s prebridko težavo in znojem trgajo iz globokega in trdega naročja, ne zanikrno ne potratno ali gizdavo zapravljati, temveč koristno nalágati. Ker takrat niti od daleč nista mislila na kakšno nezvestobo, je tistih deset zavratnih morilcev zapazilo njuno neskrbnost; brž so se zbrali in oba mlada gospoda na mah ubili.

Gora ni mogla tega umora ne skrivati ne tajiti, prav kmalu se je razglasil. Pobožen rudar, zaposlen blizu tiste jame, ki je tedaj postala morilska, je videl z veliko srčno boljo grozno morijo in takoj pohitel k staremu grofu, njunemu očetu, da bi mu sporočil žalostno novico. Grof Viljem je brž ukazal, naj vse morilce zapró in kmalu nato najstrože usmrte …

Ker sta grof Viljem in gospa Hema, njegova žena, bila tako bridko oropana največjega zemeljskega veselja, svojih rodnih dedičev, sta sklenila, da se bosta čisto vdala Bogu in njega napravila za dediča vsega svojega imetka, to je da bosta porabila premoženje za cerkvene stavbe in ustanove. Tako se je on ločil od dvora in sveta ter prebil svoje življenje večinoma brez družbe in sam zase. Zgradil in ustanovil je cerkev svetega Lenarta v vasi Gräbern v Labotski dolini; nedaleč od tod je tudi pokopan. Njegova žena sveta Hema pa je sezidala krasno kneževsko božjo vežo na Krki na Koroškem in osnovala škofijo s celim kapitljem. V tej ustanovi počiva tudi njeno telo …

Postavili smo sveto Hemo semkaj nekaj zato, ker je zaradi tako imenitne ustanove slavna na Kranjskem, v sosednji deželi, nekaj pa, ker je imela na Kranjskem svoja posestva, kakor Novi grad, Škrljevo, Mokronog in druge lastnije, ki jih je vse vključila koroški škofiji Krki, svoji ustanovi. Tako so pozneje imeli ta gospostva in gradove krški škofje do leta 1437., ko jih je zavzel celjski poveljnik Jan Vitovec.

S. Primus in s. Felicianus

V martirologijih je več mučencev z imenom Primož in Felicijan. Ta dva, ki smo ju postavili med svetnike, posebno znamenite na Kranjskem, sta sicer dobila dostojanstvo mučeništva in mučeniške smrti v Italiji, a grob sta našla na Kranjskem …

Kdaj in kako so prišle njune kosti na Kranjsko, je dolgotrajni čas zakopal v pozabo, vendar pa pustil toliko znanega, da je okoli leta 974. brižinski škof Abraham pribežal na Koroško, ko ga je cesar Oton pregnal, ker je bil na strani Henrika Bavarskega, stremečega po cesarstvu, in da je tu pri jezeru, ki se Vrbsko imenuje, ustanovil kolegiatno cerkev z dekanom in s petimi kanoniki ter jo posvetil tema dvema svetnikoma, svetem Primožu in Felicijanu. Semkaj so prenesli njune ostanke, ki jih zdaj hranijo na Kranjskem v mestu Kamniku pri frančiškanih pod glavnim oltarjem.

Prej sta trupli bili nad Kamnikom v cerkvi svetega Primoža, kasneje pa so ju prenesli dol v mesto k frančiškanom. Vendar pa so zgoraj, v cerkvi svetega Primoža, nekaj teh ostankov obdržali v majhni skrinjici …

III. ŠKOFJE NA KRANJSKEM

ETA 1460. JE CESAR Friderik III. (ki ga nekateri imenujejo IV.) ustanovil novo škofijo v Ljubljani in izdal na dan svetega Miklavža ustanovno pismo, v katerem je za prvega škofa imenoval Žigo Lamberga. K temu ga je baje pripravila prikazen v sanjah. Ko je namreč hotel prevzeti dediščino izumrlih celjskih grofov in se mu je vdova po zadnjem grofu z oboroženo četo upirala pa je zašel v nevarnost, je baje v snu videl svetega škofa, ki ga je svaril, naj se pazi in pravočasno spravi na varno. Komaj je ušel v celjski grad, že je naslednjo noč Vitovec, omenjene vdove vojaški poveljnik, zavzel mesto in odvedel kot ujetnike nekatere cesarjeve ministre, ki so tam ostali. Ker pa je nato še cesarja v omenjenem gradu oblegal, je poslala provinca Kranjska cesarju svojo konjenico, mesto Ljubljana pa štirideset pešcev, ki so ga spremili do Ljubljane.

Ker je menil, da je svetnik, ki se mu je v snu prikazal, moral biti ali sveti Miklavž, zavetnik ljubljanskega mesta, ali pa sveti Maksimilijan, zavetnik celjskega mesta, je sklenil, da bo temu na čast dal mlademu princu, ki ga je cesarica Eleonora tedaj še nosila, ime Maksimilijan, ónemu pa da bo v spomin ustanovil ljubljansko škofijo, zlasti še, ker mu je tako nasvetoval Enej Silvij, ki je bil prej njegov tajnik in je malo pred tem dobil kardinaliski klobuk.

Čudno je pri tem, da je Silvij (njegova učenost je še zdaj okrašena z neusahlim lovorom trajne posmrtne slave), ki je tedaj še živel na dvoru v cesarski službi, imel za sobnega tovariša cesarskega dvornega kaplana in miloščinarja Žigo Lamberga. Ko je Silvij postal kardinal, mu je le-oni v zaupni šaljivosti dejali: »Zdaj se še manjka, da postanete papež.« Enej je odvrnil: »Če postanem papež, boste vi škof.« Tale šala se je s časom uresničila. Leta 1457. so namreč počastili Eneja s kardinalskim bagrom, leta 1458. pa je bila ogrožena svoboda cesarja Friderika in ta je nevarnosti srečno ušel z zvestim sodelovanjem in pomočjo Ljubljančanov ter zato sklenil ustanoviti ljubljansko škofijo. Še tisto leto je omenjeni Enej dosegel najvišjo stopnjo duhovskih časti, ko je bil 19. avgusta izvoljen za papeža, a cesar Friderik IV. je prav pri njem (pri papežu Eneju Silviju, Piju II.) izposloval omenjeno škofijo …

Ljubljanski škofje

I. Žiga Lamberg je bil Kranjec iz preslavne in plemenite družine, ki je leta 1360. iz Avstrije prišla na Kranjsko, a je v naslednjih stoletjih poslala potomce spet nazaj na Avstrijsko.

Žiga Lamberg je bil najprej župnik v Šmartinu pri Kranju. Nato je šel na Dunaj ter postal pri cesarju Frideriku kaplan in miloščinar. Ta ga je potem imenoval za prvega ljubljanskega škofa. Ko je namreč cesar Friderik dve leti poprej čudežno ušel v Celju nevarni nakani, je leta 1461. ustanovil ljubljansko škofijo s proštijo, dekanatom in desetimi kanonikati. K škofiji je pripisal benediktinski samostan v Gornjem gradu in grad Goričane blizu Ljubljane. Kanonikatom je dodal osem župnij s cesarsko prezentacijo, a pridržal pravico prezentacije zase in za svoje naslednike; dovolil jim je tudi izvrstne privilegije. Ustanovo je po dveh letih ratificiral tudi papež Pij II …

Ko je papež potrdil ljubljansko škofijo in kapitelj, je leta 1462. popolnoma osvobodil to cerkev jurisdikcije oglejskega patriarha in nadškofa solnograškega, ki so mu bile prej podložne nekatere, tej škofiji inkorporirane občine. In zadevna papeževa bula je izšla 9. septembra …

Vendar se je moral Žiga nemalo boriti, da je njegova izvolitev za škofa dobila potrdilo. Ko je namreč leta 1460. umrl Gašper, gornjegrajski opat, je določil cesar, da ne smejo menihi novega voliti, dokler ne bo o tem obveščena sveta stolica. Ne glede na to so izvolili enookega francoskega Gregorija. Izvolitev pa je papež Pij po svojem zastopniku UIriku, krškem škofu, razglasil za neveljavno, ukazal kaznovati nepokorneže, jim naložil večni molk ter vključil samostan ustanovi ljubljanske škofije. Francoski Gregorij pa se je kljub temu s prizivnim spisom na apostolsko stolico postavil zoper izdano povelje. Upornost je trajala do naslednjega leta, ko je francoski Gregorij naposled spoznal, da bo podlegel. Sklenil je, pobrati najdragocenejše predmete in spise ter oditi drugam. To je škofu povzročilo nove napore, da bi spet dobil nekatere spise.

Po posredovanju cesarja Friderika sta se naposled škof in gornjegrajski opat Gregorij pogodila in poravnala. Opat se je zavezal, da vrne vse odnesene svete srebrne predmete in spise, ki se tičejo svoboščin in lastninskih pravic samostana, zato pa dobi 120 dukatov, s katerimi se mora zadovoljiti, dokler mu ne preskrbe kakšne službe …

Žiga je svojo cerkev vodil kar najbolje do 27. leta. Pri vseh je bil priljubljen, izkazal se je zelo radodarnega do cerkve in kapitlja in opravljal z gorečo prizadevnostjo in s pravo pobožnostjo svojo službo, katere ga je leta 1488. dne 8. junija razrešila blaga smrt. Pokopali so ga sredi kora v stolni cerkvi, zazidali truplo s tankim zidom in položili nanje nagrobni kamen z njegovim grbom in napisom, ki se še današnji dan vidi …

IV. Urban Tekstor je bil Kranjec neznatnega pokolenja s Krasa, sin revnih staršev, toda bogat s sposobnostjo, ki se je z njo spravil iz sence svojega rojstva na svetlo. Ker je namreč imel zelo bistro, sposobno glavo, se je lotil učenja prostih umetnosti ter si s tem pripravil dobro stopnjo za poznejše povišanje. Tako je najprej dobil dostop do fare na Štajerskem, v Brucku nad Gradcem, a od tod so ga poklicali na cesarski dvor in postal je cesarja Ferdinanda miloščinar, spovednik in dvorni pridigar. Ko se je nato izpraznila ljubljanska škofija, je bil imenovan za četrtega škofa te stolice. Tu se je zelo trudil, da bi odplačal dolgove, ki so jih zapustili njegovi predniki. Potemtakem je bil zelo varčen, celo tako, da je za potovanje iz Ljubljane v Regensburg in nazaj v spremstvu petih oseb porabil komaj štirideset goldinarjev, kakor jasno kažejo njegovi računi, ki so še danes ta dan zabeleženi v gornjegrajskih arhivih.

Bil je prvi, ki je cesarju Ferdinandu nasvetoval, naj bi za odvrnitev razširjajočega se luteranstva naselil v Avstriji družbo jezuitov in ji sezidal kolegij …

Tale škof Urban je evangeljske (ali luterance) močno preganjal, tako da so ga kakor Petra Canisija, enega izmed najimenitnejših teologov dunajskega jezuitskega kolegija, včasih imenovali luteransko kladivo.

Ko je leta 1558. v cesarskem poslanstvu odpotoval v Donauwörth in zvesto opravljal svojo službo, je bil, kakor pravijo, s čudno zvijačo nerimskokatoliških iztrgan življenju. Ker so se ga namreč kot hudega preganjalca svoje vere bali in ga tudi sovražili, so v najhujši zimi ponoči nalašč polili kamnitne stopnice z vodo ter jih napravili spolzke. Ko je knez drugi dan stopil nanje, mu je noga spodrsnila, tako da je padel ter si zlomil vrat. Nato so ga tam tudi pokopali.

V. Peter Seebach iz kranjskega viteštva je najprvo bival med gornjegrajskimi semeniščniki in potem v Moravčah, nato je dobil faro v Russbachu, naposled pa je bil leta 1559. imenovan za ljubljanskega škofa.

Tačas se je luteranstvo po Kranjskem daleč naokoli razsejalo. Ker je duhovnikom, nagnjenim k svobodi, vajeti malo preveč popustil, jih je tedaj mnogo prestopilo iz samostanov k drugi veri. Tako so kranjski samostani propadali in skoraj ni bilo več človeka, ki bil ga mikalo življenje v njih.

Od cesarja je dobil ukaz, naj češče in marljiveje biva v Ljubljani in naj postavi ne le slovenskega pridigarja za ljudstvo, temveč tudi nemškega za plemstvo, da ne bi kranjski stanovi zaradi tega imeli vzroka, nastavljati luteranskih pridigarjev …

Ker škof Peter v Ljubljani ni bil posebno na varnem, se je mudil povečini v Gornjem gradu. Tu so ga leta 1561. na žive prošnje tistih podložnikov, ki so še trdno in vztrajno ostali pri katoliški veri, po mnogem opravičevanju in izgovorih naposled le pripravili in pregovorili, da je sezidal Marijino cerkev v Tirosku nedaleč od Gornjega grada — ne brez poprejšnjih znamenj in čudežev. Med taka znamenja je treba šteti tole: Ko je škof z duhovščino na dan obiskovanja Marije romal h kapeli, ki so jo medtem postavili, so nekateri prišleci s tujega opazili, da se je opoldne prikazala nad kapelo zvezda, ki je spremljala škofa, ko je šel v spremstvu duhovščine. Tako se je tudi pozneje godilo v tej cerkvi dosti čudežev; še do današnjega dne je zelo slovita. Imenujejo jo splošno Nova Štifta in prirejajo tja mnogo romanj.

Škof Peter je umrl leta 1568. Pokopali so ga poleg njegovih prednikov v Gornjem gradu.

IX. Tomaž Hren, deveti ljubljanski škof, je vse svoje prednike v slavi ne le dosegel, temveč celo prekosil. Rodil se je leta 1560. v Ljubljani, kjer je njegov oče bil svetovalec. Na Dunaju je imel ujca, materinega brata, Gašperja Žitnika, doktorja prava. Ta je mladeniča vzel k sebi in ga poslal v šolo na dunajsko akademijo, kjer si je nabral preko mere učenosti in kreposti. Ker je naposled imel veselje za duhovniški stan, je dobil kanonikat v Ljubljani. Leta 1588., v šestindvajsetem letu, ga je njegov prednik, škof Janez, imenoval in posvetil za župnika v Sekovi. Kmalu nato je postal kanonik namesto Trubarja, ker je le-ta sprejel luteranstvo in pobegnil v Tübingen. Hkrati so mu poverili pridiganje v stolnici in to je zelo pridno in pobožno opravljal, dokler ni dobil škofije. Po smrti Sebastijana Samunga je postal dekan, a komaj za leto dni, zakaj tedaj so ga izbrali za naslednika škofa Janeza …

Ko ga je Klement VIII. potrdil, a še ni bil posvečen, je leta 1598. začel duhovno službo z junaškim pogumom. Kot nadvojvodov komisar je namreč tedaj prišel na deželni zbor, a ob njegovi navzočnosti ni hotel ne deželni maršal in ne kdo drug staviti nobenega predloga; tedaj je glasno vzkliknil: »Bom pa jaz v imenu svojega presvetlega nadvojvode zastopal maršalstvo!« In ko je zbral deželne stanove, ki so rajši poslušali svojega kneza ko koga drugega, je dva meseca vodil seje deželnega zbora. Razen tega je dal izročiti 30. oktobra omenjenega leta luteranskim pridigarjem nadvojvodov ukaz, po katerem jim je bilo sporočeno, naj se v treh dneh pred sončnim zahodom umaknejo iz dežele, sicer bodo na životu in življenju kaznovani. Po preteku tega roka je šel s svojo duhovščino v sprevodu v cerkev svete Elizabete, ki so jo dotlej uporabljali evangeljeki, razbil ob vstopu v to špitalsko cerkev luteranski krstni kamen, raztrgal knjige, z blagoslovljeno vodo na novo poškropil cerkev, da bi jo očistil, zapel slovesno mašo in dal naslednjega dne ob veliki udeležbi katoliškega ljudstva brati zadušnice za pokojne.

V naslednjem 1599. letu ga je v Gradcu v župni cerkvi svetega Egidija posvetil v škofa apostolski nuncij Hieronymus de Porzia ob navzočnosti sekovskega in lavantinskega vladike. Tu je, naslanjaje se na papeževo in nadvojvodovo pooblastilo, za trdno sklenil, da bo vso Kranjsko očistil luteranstva in da se bo pred vsakomer pokazal kot vzpostavitelj nekdanje rimskokatoliške vere. Začel je v Ljubljani. Najprej so javno sežgali luteranske knjige; nato so večji del prebivalstva pripravili s pridigami, ki jih je imel škof sam in jezuit, častiti pater Henricus Vivarius, da so zapustili luteransko-evangeljsko vero. Pozneje so očistili luteranstva tudi Kranj, Kamnik, Radovljico in druge kraje. Blizu Loža so luteransko cerkev s smodnikom poslali v zrak.

Ko je še papež Klement VIII. spodbudil škofa Tomaža in mu dajal pogum, je le-ta v odgovoru 1600. med drugim rabil naslednje besede: »Težko in zelo nevarno, a dolgo pričakovano delo reformacije h katoliški veri po vsej Kranjski in Spodnji Štajerski do Drave sem tem laže vzel nase, ker sem zoper uporne luterance in odpadnike ob spodbudi božjega duha mogel uporabiti apostolsko orožje.« Pozneje omenja, da je v kratkem času privedel nad 40.000 duš v pravi ovčji hlev cerkve …

Poleg gorečnosti za širjenje katoliške vere je pokazal škof Tomaž veliko vnemo za okrasitev cerkva, preureditev kapitlja in pospeševanje duhovnih redov. O tem bi utegnil veliko povedati, bom pa samo nekaj omenil. Stolnico je dal na lastne stroške popolnoma preurediti in okrasiti s podobami, obložiti kor z marmornim tlakom in postaviti oltar, ki ga še zdaj vidiš. Dal je olepšati gornjegrajsko in druge cerkve v škofiji, tako da sem našel zabeleženo samo za 1611. leto, da je porabil za okras cerkvá nad tri tisoč goldinarjev.

Evangeljskim posestnikom je iztrgal iz rok mnogo lastnij in podprl njih razpadajoče hiše z lastnim denarjem. Stolni in gornjegrajski cerkvi je daroval veliko lepih okrasov, tako da je v darežljivosti prekosil vse svoje prednike. Zelo je cenil duhovne redove, zlasti očete jezuite, ki jim je v Ljubljani zgradil za oddih hišo, imenovano Turn, v Trstu pa Coronerum. Za študirajočo mladino je ustanovil dve prosti mesti v ljubljanskem, dve v graškem Ferdinandovem semenišču in štiri na Dunaju.

Prvi je spravil na Kranjsko očete kapucine in jim leta 1608. posvetil cerkev. K tej posvetitvi je sklical župnike skoraj iz vse škofije; nastopili so v procesiji s 500 banderi, tako da so našteli nad 20.000 katoličanov. Škofijske dohodke je pomnožil s tem, da je že zdavnaj zastavljeni in škofiji skoraj odvzeti grad Goričane spet odkupil. Graščino Stari grad, s katerega lastniki so imeli njegovi predniki spore in razprtije, je kupil škof Tomaž z lastnim denarjem in plačal 14.000 goldinarjev …

Ko je Kranjsko spet uredil in so luteranci nekaj bili pregnani, nekaj pa postali rimskokatoliški, so škofa Tomaža poklicali v Gradec za namestnika. To službo je opravljal sedem let, vendar medtem ni opustil, da ne bi včasih obiskal svojih; tu je pri opravljanju duhovne službe pokazal svojo navadno vnemo in se ogreval kljub ohlajajočim in starajočim se telesnim močem. Tako se je leta 1622. v triinšestdesetem, torej v svojem velikem klimakteričnem letu, vzpel na visoko goro svete Uršule nedaleč od Starega grada, imel 30. julija slovesne večernice, posvetil naslednjega jutra oltarje, imel pontifikalno mašo, birmal nato nad 1000 oseb, pridigal ljudstvu v navadnem deželnem jeziku in, ko je opravil druge večernice in podelil blagoslov navzočnim, jedel pri nekem kmečkem gostilničarju zvečer ob petih. Vse dotlej je bil še tešč …

Naposled je star in siv ušel časnosti v Gornjem gradu dne 10. februarja 1630. leta. Tu so ga položili k njegovim prednikom …

XIII. Gospod Žiga Krištof, grof Herberstein, sedanji vladika, je bil najprej stolni prošt v Ljubljani, nato prošt v Novem mestu, dne 20. aprila 1683 pa ga je cesarsko veličanstvo imenovalo za ljubljanskega škofa. Hkrati je še kanonik v Regensburgu in Pasavi. Tako številne časti zasluži zaradi imenitnega značaja, ker je izvrsten, pameten gospod, ki bi mu zaradi njegovih vrlin in razuma bilo želeti nesmrtnost v tej smrtnosti.

Njegov prihod v Ljubljano je bil 16. decembra 1683. leta. Dne 1. maja 1684 pa sta novo izbranega škofa z veliko slovesnostjo preimenitno ustoličila v ljubljanski stolnici dva škofa, senjski in neki ogrski, ter stiški prelat …

V. ŽUPNIJE, ŽUPNIKI, ŽUPNE CERKVE

IN PODRUŽNICE NA KRANJSKEM

Župnija Postojna

Župnija ali vikariat Postojna pripada tržaški škofiji. Župnika ali vikarja prezentira soseska, potrjuje pa tržaški škof. Sedanji župnik ali vikar se imenuje Janez Veber.

Župna cerkev je posvečena svetemu Štefanu; na leto imajo tu tri žegnanja: prvo nedeljo po prazniku svetega Luke, 26. avgusta in v križevem tednu.

Župnija ima dve podružnici, cerkev svetega Andreja v trgu Postojni in svete Urše v gradu Postojni. V tej župniji krstijo na leto približno šestdeset otrok, umre pa malo ljudi.

Proštija na jezeru

Proštija na jezeru, imenovana sicer navadno Marija na jezeru, leži pri Bledu na lepem otoku ali precej vzvišenem in z drevjem ljubko poraslem griču sredi jezera. Zgoraj na ravnici, ki moreš do nje z dveh strani po čednih stopnicah, stoji cerkev Matere božje, ki jo obiskuje veliko ljudi in skoraj vsak dan romarji. Znamenita je zaradi mnogih čudežev. Pri njej vidiš velik in visok stolp z zvonovi in uro, ki bije. V preteklem letu je strela udarila v stolp in ga močno poškodovala, a kmalu so ga spet popravili in ga postavili v prejšnje stanje. (Slika)

Prijetni kraj s cerkvijo vidiš na priloženi, po naravi posneti podobi.Na otoku, prècej pod cerkvijo blizu jezera, izvira studenec, zgoraj za cerkvijo pa je puščavnikova hišica, ki je v njej nekoč prebival eremit ali gozdni puščavnik. Ta — ime mu je bilo Adolf Miha Weidmann — se je iz čudnega nagona in inspiracije odločil, da bo svoj duhovniški stan, ki je v njem že prej živel, nadaljeval kot puščavnik pri tej cerkvi. V ta namen si je napravil samotišče ali zakotje, nekaj let bogaboječe živel in v raznih svetih časih ponoči marsikatero nadnaravno reč videl. Naposled pa se mu je njegov kaplan Georgius Purnell na ščuvanje nemirnega in nepokojnega duhá uprl pod pretvezo, da mu zmanjšuje dohodke. Ker imajo nemirni duhovi tako rekoč magnetično moč v sebi, da druge privlačujejo, tako je tudi le-ta dobil mnogo pristašev med kmeti in je z njimi omenjenega pobožnega moža tako zasledoval, da je moral odondod. To sem našel v nekem rokopisu. Sicer pa pripovedujejo, da je pozneje zanikrno živel in jo naposled celo popihal. Pesem, ki meri nanj, je še dandanašnji znana na Kranjskem. Za njim je prišel drug, ki je bil prej pri njem v službi, toda kmetje so ga zaradi nesvetega in sleparskega življenja spet pregnali. Tako pripovedujejo kmetje tu v okolici.

Prebiva pa tu vedno duhovnik, ki ga postavlja briksenški škof zaradi blejskega gospostva. Zategadelj imenovani škof tudi zahteva, da sodi cerkev v njegovo škofijo; izpodbija pa to ljubljanski škof in jo prišteva v svojo. Sporno je torej in negotovo, v kateri škofiji ta kraj pravzaprav leži.

Župnija Cerknica

Cerkniško župnijo prezentirajo bistriški kartuzijanci, ker spada pod bistriško kartuzijo. Danes je župnik gospod Gregorij Cervič, svete apostolske stolice notarius in tudi missionarius. Baje je tudi dobil, kakor pravijo, škofijo in partibus infidelium (v Turčiji). — Zavetnica župne cerkve je preblažena Devica Marija, kraljica angelov. V njej je šest oltarjev. Pri petih oltarjih so stationes Romanae.

Tu je tudi bratovščina svetega rožnega venca. Temu na čast gre vsako prvo nedeljo v mesecu procesija okoli mesta z velikimi in malimi banderi. Bander ima cerkev dvaintrideset velikih in petnajst manjših, ki pomenijo petnajst skrivnosti svetega rožnega venca.

Sprevod pa je razvrščen na tale način: Spredaj gre bandero s križem. Za njim stopajo dečki desetih, dvanajstih in štirinajstih let. Za drugim križem pridejo dvajsetletni mladeniči in tudi oženjeni moški s svojim križem, toda tako, da je mednje uvrščenih pet malih križev svetega rožnega venca. Za tretjim križem gredo desetletne in dvanajstletne deklice z majhnimi razpeli v rokah, z razpuščenimi lasmi, z venčki na glavi in bose ter pojo litanije. Za hrbtom tega nežnega ljudstevca pride četrti križ. Za njim stopajo še neomožene mladenke prav tako bose kakor deklice pred njimi; v rokah nosijo razpelo in dvanajst bakel, na glavi pa venčke. Te molijo na glas rožni venec Marije Device. Nato pride peti križ, za katerim nastopajo vse vdove, vzdržne in spreobrnjenke, s podobo smrti in molijo žalostni del rožnega venca. Za njimi gre šesti križ in za njim zakonski možje, noseč razpelo z dvema baklama; pojó slovensko hvalnico Omni die dic Mariae & c. Nato pride sedmi križ z vdovci in spreobrnjenci; ti nosijo goreče sveče in pojó psalm Miserere mei, Deus (Bog, usmili se me ali Bog, bodi mi milostiv). Za sedmim križem stopajo zakonske žene in glasnó pojó veseli del rožnega venca. Med njimi in za njimi je razvrščenih dvanajst velikih in pet malih križev. Nato nesejo Mater božjo in okoli nje ostale križe. V sredi gredo duhovniki in glasnó pojó.

V tem sprevodu gre nad dvanajst tisoč ljudi in to je gotovo velika množica za eno samo procesijo. Sam je nisem videl, vendar imam od zgoraj omenjenega gospoda župnika primerno potrdilo in zagotovilo. Ta mi je pred štirimi leti še sporočil, da je v tej bratovščini vpisanih nad 86.000 oseb, od katerih jih je že nad 40.000 umrlo.

Fara ima 29 podružnic … Cerkvi svetega Volbenka v Selicah, ki so jo šele pred kakimi devetimi leti sezidali, pripisujejo razne čudeže, da v njej slepci spregledujejo, hromi ozdravljajo in tako dalje. O tej cerkvi bi se dalo veliko napisati, zakaj odkar jo je dal sezidati sedanji župnik, se tam baje veliko čudežev dogaja. Cerkniški župnik, gospod Gregorij Cervič, je često pomagal ljudem v najrazličnejših boleznih in težavah ter jih ozdravil. Zato prihaja semkaj neverjetno veliko preprostih ljudi ne le iz Kranjske, temveč tudi iz sosednjih dežel, iz Furlanije, Koroške, Štajerske, Hrvaške in od drugod. Pripovedujejo toliko čudežnih reči in v toliko različnih inačicah, da človek ne ve, kaj naj verjame in kaj ne. Ta govori tako, drugi drugače (pro & contra), pa so zategadelj že poslali semkaj neke komisarje in spravili stvar že večkrat do samega papeža v Rim in do apostolskega nuncija, vendar doslej še niso nič določenega sklenili. Medtem pa kar naprej prihajajo vsak dan nadvse številne množice tujega ljudstva; to sem sam* večkrat z začudenjem videl.

Župnija Šentpeter

Župnija Šentpeter v Komendi je v oglejski škofiji, pripada pa drugače malteškim vitezom. Župniki so bili: Jakob Bubec, Janez Arhar, Gašper Kosmina in Janez Andrej Žavlerič.

V župni cerkvi svetega Petra stoje štirje oltarji. Žegnanje je v nedeljo po svetem Jerneju. Pri tej cerkvi — pri njej je tudi tabor in grad — gre procesija ne kakor v drugih krajih peš, temveč na konjih; in sicer takole: spredaj jahata dva kmeta z zastavo (poprej je vedno med kmeti velik ravs in kavs, komu bo pripadla čast, da bo nosil zastavo); nato jaha duhovni z najsvetejšimi in za njim več sto kmetov, tudi na konjih. Tako jahajo okoli polj. Potem beró štiri evangelije proti štirim delom svetá. K evangelijem drevijo kmetje in se rinejo, da je veselje gledati, kako drug drugega s konja suva in v peščenega jezdeca spreminja. A to se ne godi nalašč, temveč slučajno in zaradi nerodnosti jezdeca in konja, saj imajo neokretne konje, ki še niso vajeni ježe.

Potemtakem se tem vaškim jezdecem nikakor ne dá očitati, da se pred evangelijem ne bi ponižali do zemlje …

Župnija Senožeče

O tej župniji mi je znano samo to, da leži na Krasu, zakaj kljub ponovnim dopisom nisem mogel nič dobiti od tamkajšnjega župnika. Dobri mož se je nemara bal, da bi s takim poročilom moral oddati še svojo župnijo.

Župnija Št. Vid pri Ljubljani

Župnija Št. Vid pri Ljubljani spada v ljubljansko škofijo; prezentira jo ljubljanski kapitelj … Župniki: Matija Stalič je vodil župnijo deset let, Jurij Schwartz osemnajst, Andrej Žlebnik šest, Lovrenc Preškavar sedem, Matija Šinkavič sedemnajst in Jurij Lazar Krivic dvajset let. Sedaj jo upravlja gospod Mihael Pajk.

Glavna cerkev svetega Vida ima tri oltarje: svetega Vida, svetega Miklavža in svetega Janeza Krstnika. Ima tudi dve kapeli, prvo posvečeno brezmadežnemu spočetju Device Marije in bratovščini istega imena, drugo presvetemu Rešnjemu telesu. Cerkveno posvečenje pade na nedeljo po svetem Lovrencu, semenj pa na svetega Vida dan. Obstoji pa ta cerkev od leta 1085. Njene hčere so naslednje podružnice:

Prva je cerkev Matere božje v nebo vzete v Dobrovi s štirimi oltarji … To je prastara cerkev in vsak dan romajo k njej, ker je znamenita zaradi čudežev. Pred petnajstimi leti je neki grofici s Koroškega (njen rod in ime tu namenoma zamolčim) ljubljeni otrok šestih let popolnoma oslepel; obljubila je krasno krono Materi božji, če bi otrok spet spregledal, in še tisto uro se je vid otroku zboljšal, da je spet popolnoma videl; zato je zaobljubljeno krono z veseljem poslala semkaj. Ko se je pred nekaj leti vodeničen človek, ki so ga zdravniki že obsodili na smrt, zaobljubil Materi božji v Dobrovo, je kmalu ozdravel in lahko opravil božjo pot. Ko je, dalje, v Ljubljani otrok padel z visokega okna in je mati zavpila za njim: »Mati božja dobrovska ti pomagaj!« se otroku ni nič žalega storilo, temveč je na splošno začudenje brž sam pritekel gor v sobo. Ko je neka žena nesla otroka, ki ga je v snu zadušila in zjutraj našla mrtvega in trdega poleg sebe, v dobrovško cerkev in po opravljeni pobožnosti okoli oltarja ter ga naposled dala kot nekako žrtev naši ljubi Gospe na oltar, je takoj oživel. Takih čudežev se zgodi tu dosti in pogosto … Poleti bero kak dan po 20 do 26 maš. Pri cerkvi je tudi kapelica, posvečena svetemu Štefanu.

Druga podružnica šentviške fare je v Šiški pod varstvom svetega Jerneja. Žegnanje je v nedeljo po svetem Jerneju. Tretja, svete Margarete v Kosezah, ima dva oltarja: oltar svete Margarete in svetega Lovrenca; žegnanje je na praznik svetega Lovrenca.

Četrta je cerkev svetega Roka v Dravljah z dvema oltarjema: svetega Roka in Matere božje v nebo vzete. Ko je leta 1644. bila v tej vasi, v Dravljah, kuga in je v štirinajstih dneh nad sto ljudi padlo v grob, so se zaobljubili ljubljanski gospodje in draveljska soseska, da bodo sezidali cerkev svetemu Roku. Kuga je takoj prenehala, tako da ni niti en človek več za to boleznijo umrl. Zidanje so še v tistem letu začeli in v večen spomin zaznamenovali steno cerkve s temle napisom: Divo Rocho ad depellendos epidemiae morbos … Tu se vsako leto zberejo na dan svetega Roka cehi in bratovščine mesta Ljubljane. Sprevod gre od stolnice svetega Nikolaja.

Leta 1683., prvo nedeljo v mesecu juliju, 4. ta mesec, je bila znamenita zahvalna procesija za božjo milost, da je Bog v prejšnjih 1680., 1681. in 1682. letu vso Kranjsko, okoli in okoli obdano z okuženimi deželami, tako čudovito in očetovsko ohranil nedotaknjeno in jo rešil pred strašno kugo. Procesija je šla od stolnice svetega Nikolaja do omenjene cerkvice svetega Roka v Dravljah, pol milje nad Ljubljano. Udeležila se je je vsa duhovščina, slavno deželno oblastvo, najimenitnejše plemstvo obojega spola v zelo velikem številu, deželno in drugo uradništvo, velika množica meščanov in prebivalcev in vsi cehi s svojimi banderi; bilo jih je nekaj tisoč v veliki nenavadni pobožnosti in vsi so šli peš. Slovesno službo de ss. Trinitate je opravil pontificaliter stolni prošt gospod grof Ottavio Buccelini in pri povratku zaključil nadvse številno procesijo, kakršne še ni bilo, odkar ljudje pomnijo, s petjem Te Deum laudamus …

Župnija Idrija

Ta župnija sicer ne leži prav na Kranjskem, temveč le na kranjski meji, je pa deželnoknežja ali cesarska fara in jo tudi cesarsko veličanstvo prezentira. Zdaj je njen župnik gospod Paulus Felix Pollini.

Tu si ne morem kaj, da ne bi vedoželjnemu bralcu povedal o zabavnem tedeumu, ki bi ga bil moral že pri opisu idrijskega rudnika vriniti. Ker pa si tedaj poročila o njegovem poteku le nisem mogel priskrbeti in je omenjeni opis medtem že bil natisnjen, pa ne bi rad te pripovedi izpustil, menim, da je prav, če jo semkaj postavim.

Ko so namreč zaradi zmagovite osvojitve mesta Budima na Ogrskem povsod peli tedeum in prirejali veselice, je spoznal gospod Volk Žiga plemič Kinbach, oskrbnik cesarskega živosrebrnega rudnika, da bi bilo dobro tudi tukaj tako napraviti.

Potemtakem so določili za veselico 15. september 1686. leta. Ko je ta dan prišel, so napravili procesijo iz cerkve svete Barbare …

Ob dveh popoldne se je četa mušketirjev napotila v grad ter izkazala čast gospodu oskrbniku, sedečemu pod velikim turškim šotorom in zastavo. Odondod so šli skozi trg na cesarski travnik. Za njimi je šlo 36 rudarjev; nosili so velik mlaj, na katerem je viselo 60 kosov vsakovrstnih reči; kdor je pozneje hotel splezati nanj, je smel vzeti, kolikor je mogel doseči. Pripeljali so tudi dvovprežen voz, naložen z belim kruhom, ob katerem so korakali štirje možaki v pekovskem oblačilu ter metali kruh na vse strani. Za njimi je šlo 20 mož, ki so nosili z obema rokama vsakovrstno srebrno in zlato posodo, nekateri pa tudi mizo, ki je na njej bila velika košara, polna citron in pomaranč. Potem je šlo 6 točajev v lepih oblekah in zelenih kapicah, za njimi pa so peljali dva soda vina, enega s teranom, to je z rdečim, drugega z vipavcem ali belim vinom. Nato so šli štirje kuharji s šestimi kuharčki. Ti mladi kuharji so bili lepo rejeni kakor Bakhus ter so s tem dokazovali, da so bili urni in pridni ne le z rokami, temveč tudi z zobmi. Oni štirje stari pa so bili mršavi in suhi ljudje. Spremljali so z dolgimi grebljicami vola, da bi ga tam spekli. Na koncu je prišla srebrna skrinja, ki sta jo vlekla dva konja. Stregli sta ji dve čisto belo oblečeni osebi, ki sta pozneje denar na vse strani metali, a spremljalo jo je 20 mušketirjev z dvojnimi puškami. Za vsem tem so se pokazali muzikanti. Zadaj je šel gospod oskrbnik s svojimi uradniki in s plemstvom.

Ko so tedaj vsi skupaj prišli na omenjeni travnik, so se lepo razvrstili in mušketirji so s puško izkazali čast gospodu oskrbniku, tako da so ga skupaj z ženskami obdali ter napravili krog.

Potem jim je dovolil gospod oskrbnik, da splezajo na postavljeni mlaj, da vola pobijejo in spekó, rdeče in belo vino iztočijo, kruh in nato tudi denar razmečejo ter tako vse razgrabijo. Kdor pa se je nedostojno vedel ali je sicer kaj kaznivega zagrešil, tega sta morala dva hrusta, oblečena kakor divja moža, zgrabiti ter vreči v vodo; nato pa so mu dali obilen požirek vina kot odškodnino za prestalo kazen.

Vino, kruh in denar, tudi dva zbora muzikantov, vse to je bilo na visokem odru. Ko pa so spekli vola, so vsi navzočni, duhovni in posvetni gospodje, plemiči, uradniki in ženske, kakih 50 oseb, sedli za mizo pod velikim turškim šotorom. Pogostitev je bila krasna in slastna. Dali so prinesti tudi nekaj pečenega vola. Ob streljanju dvojnih pušk so krepko na zdravje pili. Po gostiji, ki se je zavlekla daleč v noč, so za ženske napravili ples. Nikomur niso branili udeležiti se rajanja.

Vse to je bilo namenjeno in mišljeno kot dolžna zahvala vsemogočnemu, nadvse hvaljenemu Bogu za naklonjeno zmago in krasno osvojitev svetovno slavnega mesta in trdnjave Budima.

KONEC OSME KNJIGE