I. DOSTOJANSTVA, OBLASTI IN

SLUŽBE NA KRANJSKEM

OSTOJANSTVA, OBLASTI in službe se vrstijo v temle redu: 1. dedne službe, 2. deželni glavarji, 3. deželni upravitelji, 4. deželni oskrbniki, 5. deželni vicedomi, 6. odborniki, 7. glavni prejemniki.

1. Kar se tiče dednih služb, jih bo opisalo naslednje poglavje te knjige.

2. Deželni glavar je poleg rimskocesarskega veličanstva, najvišjega vladarja, poglavar dežele. To visoko dostojanstvo, ki je podobno namestništvu, opravlja v sedanjem času knez Ivan Sigfrid Eggenberški. Na ljubljanskem gradu ima grajskega kneza z oddelkom vojaštva, ki noč in dan tam gori stražijo. Sedanji grajski knez je gospod Lahenhamski. Poleg tega ima še posebnega tajnika, po čigar peresu gredo vse deželnoglavarske odprave in posli ...

3. Deželni upravitelj (praetor provinciae) predstavlja v odsotnosti deželnega glavarja glavo v deželnem sodišču, ga nadomešča in sodi s prisedniki. Kadar pa hoče deželni glavar osebno soditi, tedaj deželni upravitelj ne sodi. Služba deželnega upravitelja obsega torej povečini nadomeščanje deželnega glavarja pri sodišču. Ima iste prisednike ko deželni glavar, tudi iste pooblaščence (ali advokate), toda druge tajnike. To častno službo opravlja zdaj njegova ekscelenca, gospod Jurij Žiga, grof in gospod Gallenberški.

4. Razen tega se večkrat prideli semkaj še drugi namestni deželni glavar z naslovom deželni oskrbnik. Tudi ta nadomešča deželnega glavarja, kadar ta ne biva v navadnem kraju. Deželno oskrbništvo vodi v sedanjem času prav tako zgoraj omenjeni grof.

5. So še osebe, določene ad oeconomiam provinciae, to je za deželno gospodarstvo, za davke, kontribucije in podobno. Ti se imenujejo odborniki; imajo quaestorem ali glavnega prejemnika. Nihče izmed njih ne ostane dalj ko tri leta, razen če ga na deželnem zboru za to določijo. Odborniki so iz treh stanov, iz duhovskega, gosposkega in viteškega stanu, namreč iz prelatov, iz grofov in baronov in iz vitezov. Volijo jih v določenem številu slavni deželni stanovi, da po njihovih navodilih, kakor je treba, obravnavajo, upravljajo in opravljajo omenjeno deželno gospodarstvo poleg drugih deželnih zadev ...

6. Vicedom (ali deželni vicedom) je deželnoknežji uradnik, ki ga sprejme ali postavi deželni knez, a ima čisto posebno jurisdikcijo ali sodno oblast in sodstvo. Pod njegovim nadzorstvom in upravo so kameralna posestva in pravice v deželi. Tako je tudi pravi predstojnik deželnoknežjih mest in trgov, ki imajo pri njem prvo instanco ali sodno pristojnost. Odgovoren pa je notranjeavstrijski dvorni komori. Službo opravlja, dokler živi. Druga mesta pa in trgi, ki niso deželnoknežji, temveč pripadajo raznim gospostvom, ne spadajo pod vicedoma. Kakor deželnoknežja mesta in trgi, so pod njegovim poveljstvom in sodstvom tudi deželnoknežji kmetje. Ima tudi svoje posebne prisednike, ki jim splošno pravijo deželni svetniki.

7. Glavni prejemnik sprejema deželni denar, ga tudi spet izdaja in ima deželno blagajno v varstvu.

Deželno glavarstvo, deželno upraviteljstvo in deželno oskrbništvo so deželnoknežje službe, ker jih podeljuje najvišji poglavar in so odvisne od njega, kakor je odvisno vicedomstvo; vicedom pa tudi sam sprejema različne uradnike. K deželnoknežjim uradnikom spada tudi nekaj deželnih svetnikov, ki sede pri sodnih obravnavah v vicedomski hiši, in pa vrhovni rudarski sodnik, ki je postavljen nad vse rudnike na Kranjskem; to službo ima zdaj gospod N. Erberški. Razen tega je še več drugih deželnoknežjih služb.

Prej omenjene odbornike in glavnega prejemnika pa postavlja dežela; glavni prejemnik si sam postavlja podprejemnika. Čin glavnega prejemnika ima danes gospod Franc Krištof baron Engelshaus, njegov podprejemnik se imenuje Krištof Forstlechner.

8. Za generalnim prejemnikom pridejo prisedniki, ki samo sodijo. Ni jih vedno enako število, zdaj jih je več, zdaj manj. Navadno pa je dvanajst takih, ki jim gre plača. Razen tega je mnogo honorarnih, to je takih, ki so (poleg plačanih) prisedniki zaradi časti; vsi so iz gosposkega in viteškega stanu. Ti si sčasoma pridobe znanje in izkustvo v deželnih zadevah ter se tako usposobijo za višje službe. Tisti, ki so že tako službo nastopili, ostanejo v njej, čeprav jih medtem izvolijo med odbornike, razen če se seveda sami prostovoljno odpovedo in puste prisedništvo.

Niso vedno vsi prisedniki navzočni pri zasedanju, temveč se menjajo, tako da sodijo zdaj ti, zdaj oni; često zaseda sodišče s petimi prisedniki.

9. Blagajnik Hrvaške in Morske krajine. To službo ima zdaj gospod Mark Anton Lauffrer. Skrbi za plačila v vseh krajinah in oskrbuje z denarjem in obleko višje in nižje uradnike.

10. Proviantni mojster ima vedno svoj sedež na Reki. Tja mu dobavljajo pšenico iz vse dežele; z njo oskrbuje vse naše obmejne pokrajine.

11. Deželni tajnik odpravlja vse deželne zadeve. Pri teh odpravah se zdaj kaže spretnost gospoda Daniela Erberškega.

12. Knjigovodja ima v rokah vse deželne urbarje in podobno. To službo opravlja sedaj gospod Adam Dinzel.

13. Registrator ima v rokah arhiv. To službo opravlja zdaj gospod Maks Perizhoffski.

14. Izvršilni organ je v sedanjem času gospod N. Sieberauski. Vse te oblasti in službe, namreč od glavnega prejemnika najprej, ima oddajati dežela in jih tudi ona podeljuje. Deželne kakor prejšnje deželnoknežje službe so stalne, razen če kdo odstopi; mesto postane prosto, če se tisti, ki so mu poverjene, pomakne više ali umre. Izvzeti so gospodje odborniki, zakaj ti se vsaka tri leta menjajo. Tako postane navadno tudi glavni prejemnik po nekaj letih odbornik.

*

Kar se tiče vojaških služb, je navadno deželni glavar hkrati tudi deželni poveljnik in poveljuje tako viteštvu kakor tudi sklicani vojski, to je navadnim pešcem.

Za njim pride viteštvo, kakor se imenuje zaprisežena konjenica. Sestoji iz samih plemičev, izmed katerih nastopa vsak z enim, dvema, tremi ali celo več slugami (ali konjiki). Kolikor je konj, tolikokrat po 50 goldinarjev na leto znaša mezda.

Med vitezi so: 1. stotnik; to mesto ima sedaj gospod Franc Bernard baron Lichtenberški; — 2. dva poročnika, namreč višji poročnik in poročnik; ono čast ima zdaj gospod Marks Valeri grof Barbo, to pa gospod Andrej Daniel Mordaks; — 3. dva kometa, v tem času gospod Franc Karel grof Barbo in gospod Jurij baron de Leo. Za temi pridejo še drugi podčastniki, veliko trobentačev, bobnarjev in njih prima plana.

Viteštvo se navadno deli v dve četi, v modro in rumeno; če pa je potreba, napravijo iz njih tri ali štiri. Določenega števila konjikov ni, zato jih je včasih več, včasih manj. Malo je plemičev, ki ne bi bili v eni teh dveh čet. Okoli Jurijevega je navadno pregled. Vendar morajo tudi izven tega časa biti dobro pripravljeni in se paziti, saj jih k temu sili ne samo rad vpadajoči dedni sovražnik, temveč tudi sicer marsikateri drug dogodek.V službi sta tudi dva vojna komisarja, ki vodita cesarske vojake v deželo in spet iz nje ter opravljata tudi sicer druge vojaške posle. Vojni komisariat imata zdaj gospod Franc Bernard baron Lichtenberški in gospod Marks Valeri grof Barbo. Vzdržujejo tudi neke vrste skrbnika za orožje.

Za pešce, ki jim pravijo navadni vojaki, so deželni stanovi nastavili pet okrožnih stotnikov; letno plačo pa dobivajo le gospodje stotniki, njihovi podčastniki, prima plana, bobnarji in piskači. Če je sila, pokličejo vsakega desetega, dvajsetega, tridesetega ali petdesetega moža v deželi, namreč izmed kmetov; ti so dobro izurjeni v orožju in morajo takoj priti. Prvi in najstarejši stotnik je dandanes gospod Volk Avguštin Paradeyser, drugi sem jaz*, tretji je gospod Janez Krstnik baron de Leo, četrti Krištof Franc Puchenberški, peti gospod Janez Krištof Portner.

Potem so zastavniki, poročnik in drugi. Tu je treba opomniti, da so pri teh petih četah deželnih pešcev zastavniki pred poročniki in da so več, ker je tu še ohranjena stara navada, da zastavnik več poveljuje kakor poročnik ...

II. DEDNE SLUŽBE NA KRANJSKEM

ED STARIMI NEMŠKIMI knezi je kmalu potem, ko so dobili dedne fevde, nastal zakon, da mora vsak vladajoči knez ali vojvoda imeti na dvoru poleg drugih odličnih služabnikov še maršala, stolnika in točaja. Ko se je pod cesarjem Otonom III. začela dednost imenitnih služb in so nastale državne dedne službe, so se po tem zgledu sčasoma uvedle dedne službe tudi v nekaterih vojvodinah, da bi odlične družine deželnim gospodom bile posebno vdane, jim pri poklonitvah in drugih svečanostih in nastopih stregle ter si v vsem prizadevale za čast svojega gospodarja, ki so od njega dobile sijaj. Vojvodina Kranjska in Slovenska marka sta se glede tega brez dvoma ravnali po zgledu in navadi cesarstva ter dobili tele dedne službe: 1. dedno deželno dvorno upravništvo, 2. dedno višje komorništvo, 3. dedno deželno maršalstvo, 4. dedno deželno konjušništvo, 5. dedno deželno lovstvo, 6. dedno deželno paličanstvo, 7. dedno točajstvo, 8. dedno zakladništvo, 9. dedno prirezovalstvo, 10. dedno stolništvo, 11. dedno sokolarstvo ...

Zdi se, da je potrebno poročati, kakšno opravilo zahteva dedno deželno maršalstvo. Ta služba daje pravico, voliti nove deželjane ali deželne člane (to je člane ali osebe viteštva), če so za to pripravni, vendar le s privoljenjem stanov in provincialov ali deželjanov. Deželni maršal sklicuje tudi stanove in deželjane na deželne zbore in določa dan; tu naznanja želje deželnega kneza in spremembe služb, zbira glasove vseh, ki so na deželnem zboru navzočni, in napravi nato sklep po večini glasov. Stavi predloge glede milosti, prezentov in darov, ki jih na deželnem zboru določajo zbrani stanovi iz splošnega erarja ali deželne blagajne. Navzoč je tudi deželni glavar; ta glasuje prvi, za njun pa drugi, in sicer v takem redu, da oddajo glasove duhovni in posvetni drug za drugim.

Deželni maršal spravlja na deželni zbor tudi sicer vse drugo, kar kdo od slavnih deželnih stanov želi. Prošnjik izroči prošnjo njemu, a on jo na deželnem zboru preda deželnemu tajniku, da jo na glas prebere. Potem zastavi deželni maršal vprašanje navzočnim gospodom in deželjanom (to je baronom in vitezom) in zavrstjo zbere glasove. Sklep se nato ravna po večini glasov. Razen tega predlaga deželni maršal tudi sicer vse zadeve ...

IX. REDNE INSTANCE ALI SODIŠČA IN

TRIBUNALI NA KRANJSKEM

KORAVNO SMO PREJ pri opisu častnih služb vpletli že nekaj poročil o raznih sodiščih in instancah na Kranjskem, upam, da bi bilo bralcu ustreženo, če bi ta sodišča zdaj po vrsti nekoliko izraziteje in natančneje opisali.

Prva in najimenitnejša instanca je tako imenovano ograjno sodišče, ki se navadno imenuje deželna in dvorna pravda. Tu sodi predvsem gospod deželni glavar, namesto njega pa še gospod deželni upravitelj z dodeljenimi, zapriseženimi prisedniki in pripadajočim sodnim osebjem. Deželni glavar sedi, kadar hoče sam osebno soditi, pri mizi zgoraj na vrhu; v njegovi odsotnosti pa sedi deželni upravitelj, ki ga nadomešča, desno od sedeža, kjer je po navadi gospod deželni glavar, to se pravi (da jasneje povem): kadar je deželni glavar sam osebno na sodišču, sedi pri mizi zgoraj na vrhu, če pa ni navzoč, sedi deželni upravitelj namesto njega, toda ne na njegovem mestu, pri gorenji mizi kakor deželni glavar, temveč pri mizi, ki je ob strani, in sicer na desni. Na levi strani pa nikdar nihče ne sedi. Spodaj je deželni pisar, v krogu za ograjo pa se usedejo na dve ločeni klopi gospodje prisedniki, namreč na grofovsko in baronsko in potem na viteško klop. Izven ograje pa sedijo štirje zapriseženi ograjni odvetniki gradatim na svojih katedrah. Tako zaseda ta tribunal, dokler traja deželna pravda.

Ko se ta po dvournem ali triurnem zasedanju konča, se začne viteška dvorna pravda. Tedaj izroči deželni upravitelj sodno palico, ki jo je v deželnem sodišču pri deželni pravdi ves čas imel v rokah, zapriseženemu izvršilnemu organu in ta jo spravi. Ko se nato po deželni začne dvorna pravda, sede deželni upravitelj za mizo zgoraj in ne ob strani, nima pa sodne palice v rokah.

Omeniti je še treba, da prebere izvršilni organ citacijo ali povabilo in poziv trikrat zavrstjo pri odprtih durih ter s tem pokliče obtoženo stranko, pa najsi bo ta navzočna ali ne. Nato se stranki druga proti drugi zaslišita. Po posvetu gospodov prisednikov se izreče razsodba.

Druga instanca je pred deželnoglavarskim rednim sodiščem za gospode in deželjane, njih sluge in sluge plemičev kakor tudi za druge ljudi, ki so podvrženi isti jurisdikciji.

Tretja instanca je pred deželnim vicedomom za mesta in trge, prav tako za tiste, ki imajo deželnoknežjo komorno posest v zastavi. Vendar je mnogo primerov, ki spadajo pod jurisdikcijo deželnega glavarja in deželnega vicedoma, tako da imata pri tem oba svojo besedo in da ne sme eden brez drugega sam zase odločati.

Četrta instanca pripada gospodu deželnemu glavarju in deželnemu vicedomu hkrati; tu se vlagajo tožbe plemstva proti meščanom in tožbe meščanov proti plemstvu.

Vse, kar imajo zgoraj opisane instance soditi ali odločati, je podrobno zabeleženo v posebnem sodnem redu. Tu pa je zlasti omembe vredno to, da pri viteški dvorni pravdi od zdavnaj ni dovoljena (kakor sicer pri drugih tribunalih) niti apelacija niti cesarska ali deželnoknežja restitucija ali revizija na slavno notranjeavstrijsko vlado; kakor se tu razsodi, tako ostane na veke.

Peto instanco imajo predsednik in odborniki v splošnih deželnih gospodarskih zadevah, kakor so davki, kontribucije in pobiranje drugih denarjev, dalje v tem, kar se tiče služb njihovega uradništva ali služabništva, kancelistov in podobno. Apelacija gre pred slavne deželne stanove in od tod pred notranjeavstrijsko vlado.

Šesto instanco ima zemljiščna gosposka nad svojimi podložniki in njih slugami.

Sedma instanca pripada mestom in trgom nad meščani in stanovalci kakor tudi nad tujimi obrtniki, ki so pod njihovo jurisdikcijo, če niso plemiči. Njih apelacija gre pred sodišče deželnega vicedoma.

Razen vsega tega ima tudi škof svoj posebni duhovni tribunal, ki mu načeluje oficial ali generalni vikar. Tu sodijo ne le o osebnih zadevah duhovnikov, temveč tudi o nekaterih posvetnih stvareh, zlasti o sporih v zakonu in zaroki. V vseh drugih posvetnih zadevah, kakor so pogodbe, dolžne terjatve in podobno, imajo duhovni svoje neposredno sodišče pred deželnim glavarjem in ne kakor v drugih provincah pred deželnim vicedomom. Ta privileg je dobila duhovščina na Kranjskem leta 1399. od Viljema, avstrijskega nadvojvode, in ga je še do danes ohranila.

X. NEKDANJA DEŽELNA PRAVDA

V SLOVENSKI MARKI IN ISTRI

SLOVENSKI MARKI IN V Istri so pred davnim časom opravljali deželno pravdo na naslednji pravnomočni način: Kadar je kdo v Slovenski marki ali v Istri imel od koga kaj terjati ali ga je obtožil, je župan ali kdo drug, ki je imel sodno palico, po obtožbi in odgovorih predlagal svojim prisednikom dve poti. Od teh dveh poti je vsakdo po svojem preudarku izbral eno in nato izrekel svoje mnenje. Tisti pa, ki je držal sodno palico, je vrezal vsak votum ali glas na rovaš, kajti to je bil protokol, ki se je vanj zapisoval proces. Tista stranka, ki je v tem lesenem protokolu imela največ glasov, je dobila pravdo in zmago brez nadaljnjega apeliranja.

Iz tega sledi, da je bil marsikdo grdo prikrajšan v svoji pravici. Zakaj župan ali sodnik je znal zadevo tiste stranke, ki ji je bil najbolj naklonjen, svojim prisednikom v onih dveh predlaganih poteh najbolje poudariti. Po le-tem so nato prisedniki presojali ter sodili bolj po naklonjenosti ko po pravici. Tako je morala tista stranka, ki županu ni bila tako pri srcu ko nasprotna, čeprav je njena terjatev in obtožba bila še tako jasna in pravilna, ostati po tem sodnem redu brez pravice in se podvreči kmečki sodbi, vrezani na rovašu, to pa zato, ker ni bilo v tistih krajih toliko plemičev, da bi se z njimi moglo zasesti sodišče.

Ti čudni sodniki nikakor niso hoteli priznati ograjnega sodišča na Kranjskem niti se ukloniti njegovim odlokom ali naloženim taksam in prepovedmi, dokler ni naposled na pogoste pritožbe, ki so zaradi njih prihajale deželnim stanovom kranjskim, cesar Maksimilijan tiste iz Slovenske marke, Ferdinand I., ogrski in češki kralj in nadvojvoda avstrijski, pa tiste iz Istre priključil kranjskemu ograjnemu sodišču m jih inkorporiral temu sodnemu redu. Tako je ostalo do današnjega dne.

Sicer tudi v nekaterih dolenjenemških krajih sodijo kmetje in razsojajo celo o življenju in smrti, vendar morajo zatem svojo razsodbo na višjem mestu opravičiti ali dati spremeniti, preden postane izvršilna. In to je povsod prav potrebno, zakaj iz (večkrat lesenih) kmečkih možganov nastanejo navadno če že ne leseni protokoli, pa vendar često lesene, štorastotumpaste in nespametne razsodbe. Pravni izrek zahteva ne le razuma, temveč tudi učenosti, izkušnje in vaje, razen če morda posebno naravno ostroumje ne nadomešča pomanjkanja učenosti.

S predolgim zadrževanjem pravde se pravica prikrajša, s prekratko pravdo pa se lahko krivica podaljša. Zloraba ne sme odpraviti prave rabe pravoznanstva. Seveda v nobenem stoletju ne manjka takih narobe pravoznancev, ki svoj sam po sebi hvale vredni pravni razum z zvijačo zastrupljajo ter s tem marsikomu pravico kratijo ali pravdo namenoma podaljšujejo ali stranke k pravdanju krepko spodbujajo in vnemajo, čeprav njihove principale ali kliente kožo stane in imajo oboji pri tem malo dobička, samo zato, da bi jim pero ne praznovalo ali da se pravda prekmalu ne bi končala; zakaj to bi jim, tako si domišljajo, malo neslo. Take množitelje in sejalce pravd je poznal v svojem času že učeni latinski pesnik komedij Plautus ter zapustil za take podpihovalce prepirov tole priporočilo:

Hodie juris coctiores non sunt, qui

lites creant,

quam sunt hi, qui si nihil est litium,

lites serunt.

Tu je postavil v čedni šali juris coctiores namesto juris doctiores ter zbada s tem nikar drugih, temveč samo brezvestne pravoznance.

Iz tega pa si kmečka kratkotrajna sodna seja ne pridobi nobene prednosti. Naglica v težkih in nekoliko temnih pravdah je namreč zmeraj škodljiva in pravici hudo nevarna, medtem ko je izkušnja in zrel preudarek, ki se ne prenagli, temveč pravdo v zmernih in potrebnih rokih pretrese, varnejši ter ne more tako lahko pritiskati na zakone ali na pravdo, če je odvetnik v pravu dobro podkovan ter prav tako kakor sodnik ne loči svoje zdrave pameti od vesti. Takih oseb, ki bi rajši imele pravico kakor ugodnost ali pohlep, sicer ni zmeraj in povsod na pretek, vendar utegnejo tudi te, če je postopek preveč preprost, pravico izmaličiti tudi brez uporabe očitnega nasilja, kakor se je moglo zgoditi pri zgornjih Slovencih in Istranih. In če dostikrat celo pri pravem, učenem in izkušenem sodišču vendarle iz pristranosti nepravilno ali nepostavno ravnajo, se bo pri nerodnem sodišču, ki je zasedeno s samimi neolikanimi glavami, gotovo stokrat prej zgodilo.

XI. ŠTIRJE STANOVI, KI VELJAJO

ZA ČLANE DEŽELE

EDETI JE TREBA, da so v Kranjski kakor v nekaterih drugih deželah, zlasti na Štajerskem in Koroškem, štirje deželni stanovi, ki veljajo za deželjane ali člane dežele in imajo svoj sedež v deželnem zboru.

Prvi stan je duhovski. V njem je ljubljanski škof, brižinski škof, briksenški škof, tržaški škof, pičenski škof, prav tako ljubljanski commendator (ali komtur), ljubljanski stolni prošt, novomeški stolni prošt, stiški prelat, kostanjevški prelat, bistriški prelat, ljubljanski stolni dekan in šest ljubljanskih stolnih kanonikov.

V naslednjem stanu se bleščijo knezi, grofje in baroni; ta se splošno imenuje gosposki stan.

Tretji stan tvorijo vitezi ali deželjani, namreč tisti, ki jim po pravici pritiče ta naziv; kajti sicer se pomen besede »deželjani« razteza v širokem smislu na vse štiri deželne stanove, ki imajo pravico sedeti v deželnem zboru. Stan deželjanov v ožjem smislu se imenuje sicer viteški stan.

Četrti stan sestoji iz knežjih mest; njih mestnim sodnikom je tudi dovoljen sedež v deželnem zboru.

Kadar pa se kak tujec, pa naj si bo knez, grof, baron ali plemič, naseli na Kranjskem in si kupi posestvo ali gospostvo in ga vzame v posest, s tem še ne doseže sedeža v deželnem zboru, tudi ne uživa nobenih deželnih privilegijev; prej mora postati deželjan, to je član dežele, reči hočem, da mora prej prejeti deželjanstvo ali viteški stan. Potem se priznajo ne samo on, temveč tudi vsi njegovi otroci in potomci za vedno, čeprav ne bi živeli na Kranjskem, za člane ter imajo pravico do vseh privilegijev in se pripuste tudi k sejam deželnega zbora ...

XII. KRANJSKE DRUŽINE IN NJIH GRBI

UCELINUS, IMENITNI poznavalec rodovin, se pritožuje, da doslej ni mogel dobiti nobenega pravega seznama kranjskega plemstva, izvajajoč: »Carnioliae nobilitas alta & multaest; quorum tamen seriem necdum meruimus. — Kranjsko plemstvo je imenitno in številno, vendar doslej nismo mogli dobiti o njem nobene prave razvrstitve.« Razume pa tu s plemstvom ne samo po najnavadnejši rabi plemiče, temveč v širšem pomenu besede tudi viteštvo in vrh tega še gosposki stan. Brez dvoma se je tega naučil iz slovesa kranjskega plemstva; da je visoko in imenitno, je docela pravilno, zakaj Kranjska je pravi vrt plemiškega cveta. Pravo plemstvo klije ali iz pametne glave ali iz junaške pesti, na Kranjskem povečini iz obojega, kakor je že prej nekje drugje bilo povedano.

Da pa Bucelinus ni mogel zvedeti razvrstitve in števila kranjskih družin, ni čudno. Ob tako številnih požarih in vojskah se je izgubilo silno veliko spisov, pisem in listin. In ker so se nekoč morali biti ne le z dednim sovražnikom, temveč tudi z drugimi, so malo pazili na spise, zlasti ker si je vsak plemič prizadeval le za to, da bi svoj viteški in plemeniti pogum mogel popisati ali naslikati s sovražnikovo krvjo, in se ni dosti brigal za popisane rodovnike. Stara pisanja, kakor ženitna pisma, oporoke in druge pismene pogodbe, iz katerih lahko posnameš imena, potrebna za sestavo rodovnika, so zavrgli in jih niso cenili.

Sam se dobro spominjam, da sem pred nekaj leti večkrat videl, kako so na pergament pisana kupna pisma, ženitna pisma in druge podobne listine rabili v različne namene, kako so pečatne pušice dajali otrokom, da so se z njimi igrali, ter tako stara pismena sporočila čisto zavrgli. Zategadelj se kaj takega le redkokdaj najde. Tako bi bilo precej težko nuditi popoln opis rodovin te dežele ... Iz teh vzrokov bom zdaj naštel samo imena novih in starih družin, od katerih so nekatere že zdavnaj z deblom in korenino usahnile in izumrle, nekatere pa še danes na Kranjskem ali v drugih deželah cveto. Razen tega bom tudi njih ščite in grbe, kolikor sem jih z največjo prizadevnostjo in trudom mogel zbrati, v bakru pokazal ... Naklonjeni bralec najde tu tudi grbe vseh mest vojvodine Kranjske. (Grbi)

KONEC DEVETE KNJIGE