LIII. PREBIVALCI ČETRTE PETINE

ALI NOTRANJSKE

OTRANJSKA KOT ČETRTI del, ki obsega Kras, Pivko in kar sodi zraven, ima četvere prebivalce, namreč Vipavce, Kraševce, Čiče in prave Kranjce. Le-ti štirje se ločijo po govoru in noši in skoraj po vsem svojem delu in bitju.

Vipavci, prebivajo okoli Vipave, Lož in Št. Vida. Imajo posebno nošo. Govoré tudi čisto drugače kakor drugi. Preživljajo se z vinogradi in sadjem, ki pri njih prav zgodaj zori; zato ga nosijo vso pomlad in poletje v Ljubljano naprodaj. Takoj po svetem Juriju že prinesejo češnje. In kadar le-te na Gorenjskem šele zorijo, dobavljajo Vipavci že grozdje. Tako lahko postreže gostu v Ljubljani vse leto z različnim sadjem naenkrat, kar se v drugih deželah ne dá napraviti. Vipavci pa se ne zanašajo na naklonjenost narave ali radodarnost zemlje, tako da bi jo zlorabljali in se predajali ali brezdelju ali sestri njegovi, razsipnosti in nasladi, njihovo veselje marveč sloni večidel na poštenem delu, za katero jim daje vzrok in priliko ne toliko pridelovanje žita — tega imajo malo — ampak vinogradništvo. Vino namreč razgiba roké in nogé ne le s čašo veselja, ampak tudi z upanjem na dober dobiček, ki ga prodano vino privede v mošnjiček. Ker torej Vipavci marljivo obdelujejo vinograde in se nobenega truda ne branijo, dobé rdečega in belega vina dovolj za žejo in krepčavo, povrh pa še za dobičkonosen izvoz v tuje dežele. Dà, večinoma ga spremené v srebro, ker se jih drži zmernost in se z malim zadovoljujejo.

Kraševci, druga vrsta notranjskih prebivalcev, stanujejo na Krasu, na primer pri Školju, Devinu in Štivanu; imajo poseben govor in obleko. Močni so in delavni; hrano si iščejo v vinogradih, kjer uspeva najboljše vino, kakor prosekar, muškatelec in še več drugih dobrih vrst, ki jih izvažajo v daljne dežele. Njih tla so sicer povsod kamnitna in skoraj ni videti zemlje, pa le rodé najboljše vino. Tudi živina, ki je precej redé, jim daje dovolj hrane. Nimajo žita in jedó iz na pol zmletega žita pust, holandskemu podoben kruh. Na hrbtu nosijo po deželi polne mehove olja in včasih tudi vina, zlasti v zimskem času. Četudi nosač s tako posodo pade, se le-ta tako kmalu ne ubije, ker so mehovi napravljeni iz kože celega kozla ali ovna. Zahteva pa to trda pot po Krasu, ki je za hojo strašno nemila in neprijetna, ker je povsod kamnitna.

Ti dobri ljudje si pomagajo, kakor vedó, in živé prav siromašno; zelo so zadovoljni, če imajo kos surove slanine (ki jo zaradi neutrudnega dela lahko prebavijo), čebule in pustega ali grobega črnega, svaljkastega, otrobnatega kruha. Ponekod trpe tudi veliko pomanjkanje lesa in, zlasti poleti, bistre vode. Tako pomanjkanje pa jim ne jemlje telesne moči, saj so kljub temu vendarle močni, čili in zdravi, zakaj po navadi je človeško zdravje ob zmernem in pravem varčevanju ali pri skromnih zalogah in življenjskih potrebščinah mnogo boljše kakor ob potratnem obilju in prebitku.

Tretjemu rodu prebivalcev pravijo Čiči. Le-ti prebivajo med Podgradom in Sacerbom; v noši se sicer pravkar opisanim Kraševcem močno približujejo, v govoru pa so jim zelo daleč in govore svoj posebni jezik kot pravi Japidi ali potomci starih Japidov, ki jih opisujejo stari zemljepisci in zgodovinarji. Preživljajo se kakor Kraševci, le da tovorijo mnogi med njimi na konjih sol od morja v notranjost. Nadvse so spretni in izurjeni v lučanju kamenja s pračo ter gotovo zadenejo, kar koli hočejo; prav tako imenitno vržejo moža s konja, kakor bi ga s kroglo odstrelil. In še bolj čudno je, da mečejo ne le majhne, ampak tudi velike kamne, namreč funt ali dva težke, dà, celo težje, a s tako lahkoto, s tako silo in tako daleč, da močno prekašajo pričakovanje tistega, ki tega še ni videl.

Četrti rod notranjskih prebivalcev so pravi Kranjci, namreč tisti pri Vrhniki, Planini, Logatcu in drugod. Povečini so sami tovorniki, ki prenašajo na konjih vino iz Vipave, Trsta, s Krasa, iz Gorice, a tudi drugo iz Benetk prihajajoče blago ne le v Ljubljano, ampak tudi v Gradec, na Dunaj v Avstriji in še v druge kraje.

Razen tega so še prebivalci, ki se v jeziku in noši razlikujejo od prejšnjih in prebivajo pri Klani, Jablanici in tam okrog na Pivki. Ker pa se ne ločijo mnogo od Vipavcev, Kraševcev in drugih, se ne bomo dolgo pri njih mudili; le toliko naj povemo, da imajo ti ljudje, ki jih navadna govorica imenuje Pivčane, tako v noši kakor v jeziku po nekaj od vsakega soseda …

LVIII. POŠTNE HIŠE NA NOTRANJSKEM

TEJ ČETRTI PETINI ali na Notranjskem je prva pošta iz Ljubljane na Vrhniki. Navadno vozi v Ljubljano po Ljubljanici, prav redko po suhem s konji. Tudi pot nazaj opravlja na isti način, ker je po vodi mnogo bolj prikladna. Proti Gorici pa gre z Vrhnike po suhem s konji skozi Hrušico. Pot je izredno kamnitna in tudi sicer pusta, ker teče, ali bolje švedra, in se vleče skozi same divjine. Kjer je slaba kamnitna pot, pač ne pomaga nobena dirka… To pošto plačuje dvorna komora iz rok gospoda poštnega mojstra v Ljubljani; zdaj jo upravlja Janez Hofman.

Druga pošta je v omenjeni Hrušici, in sicer v največji pustinji, ki je v njej malo veselja in nič prijetnejšega od njenega konca. Daleč naokoli ne najdeš hiše razen pošte, ki stoji sredi gozda. Ta gozd sega daleč v Turčijo, kakor je zgoraj popisano. Vsebuje ostudne divjine, kjer te spremljajo neprijetnost, dolgčas, strah, nevarnost in neudobnost …

Na tej pošti pa kljub temu popotnike, ki se ustavijo in hočejo jesti, najlepše postrežejo z jedačo in s pijačo, da so zadovoljni; dà, celo čuditi se morajo, kako je v tako divjem, neobljudenem in neudobnem kraju sploh mogoče najti, s čimer bi se dalo postreči popotnikom. Kraj je namreč obdan le s pustinjo in samoto in oddaljen od bivališč, tako da mora biti poštni upravitelj z orožjem dobro oskrbljen; nihče, ki ima srce v petàh, noben bojazljivec ali neodločnež si ne bi upal stanovati tukaj. Marsikateri roparski ptič pa ve, da ne more pošta v sili pričakovati nobene pomoči in podpore od drugih ljudi; zato jo nevarnost tako rekoč objema. Že večkrat so si drznili in jo napadli, toda morali so se dati odpraviti z neustrahovano obrambo. Vendar se je tudi zgodilo, da so umorili poštnega upravitelja. Zato ne sme imeti doma denarja, zlata ali srebra, ne veliko oprave, tudi mnogo živil in drugih življenjskih potrebščin ne, ampak le najnujnejše zase in za popotne goste.

Ta pošta gre vsak teden proti Vrhniki in Ljubljani, prav tako proti Svetem Križu in Gorici.

Vzdržuje se kakor pošta na Vrhniki, upravlja pa jo v sedanjem času Janez Krstnik Nussdorffer.

LIX. VASI NA NOTRANJSKEM

ORJULJ IMA TRG Vrhniko v bližini in za prebivalce mnogo lončarjev, ker je tu izvrstna glina …

Kozarje najdeš med Ljubljano in Vrhniko prècej ob mestnem gozdu, ki mu pravijo Log. Ležijo v ravnini, obdane pa so z velikim močvirjem …

Vrzdenec pri Lesnem brdu. Ime mu izvira iz tamkajšnjega studenca, ki tekmuje poleti glede hladnoče z ledom, glede bistrine pa s kristalom …

Tomaj, izredno lepa in velika vas, leži na Krasu v čednem in prijaznem kraju; ima precej polja, dobrega vina in sadja v obilju.

Nemška vas na Pivki je dobila ime kot spomin na bitko, ko so v beneški vojski Nemci in Kranjci pognali Benečane …

LXI. NOTRANJSKE RAVNI IN DOLINE

O KRASU, PIVKI in v drugih krajih, ki pripadajo Notranjski, je prav mnogo ravni in dolin, tki so še dokaj rodovitne; v njih pa gojijo večinoma le trto, in to v velikih množinah, a žita prav malo. Te ravni so povečini skalnate in, da tako rečem, kamnitne zaničevalke pluga. Poleg tega so ponekod velike puščave in marsikje hudo primanjkuje čiste vode. Zatorej sem izločil* le tu in tam najimenitnejše in najboljše, da bi jih tu pokazal.

Stopimo najprej na Kras. S tem razumemo ves Kras, ki sega od Lož in Senožeč do Jadranskega morja. Zemlja je tu vsa izredno kamnitna. Dvigajo pa se tod tako številni grički, hribčki in gorice kakor valovi v Beneškem morju, da ni Kras samemu sebi v ničemer tako enak kakor v neenakosti in da se mu ne zdi nič tako ravno kakor neravnost. Ponekod se sicer dá videti nekaj milj daleč, a sama sivina, zelenja pa nič, ker je vse s kamenjem pokrito. Kljub temu raste v nekaterih krajih med kamni najlepša in najplemenitejša trava, ki rabi živini za pašo; zakaj prebivalci redijo ponekod prav mnogo živine. Tako vzrejajo najboljše konje, ki se imenujejo kraški konji in se izvažajo po vsej Evropi. Rimsko cesarsko veličanstvo ima zato lastno žrebčarno v Lipici na Krasu, sicer na tržaškem ozemlju, a tik ob kranjski meji.

Marsikje primanjkuje prebivalcem vode, dà, čisto brez nje so. V raznih krajih imajo mlake ali luže, ki se natečejo ob dežju; če taka deževnica poleti dolgo stoji, postane krvavordeča. Kadar dolgo ni dežja, stoji vedno kmet iz vasi, ki ji pripada luža, na straži ter varuje in brani, da ne bi morda prišli iz drugih vasi in vzeli vodo. Ponekod nimajo prav nič lesa in zelo malo polja.

Pomanjkanje lesa in čiste vode pa nadomešča prebivalcem vino. Je najboljše kakovosti, rdeče in belo, vsake vrste; zato tudi gre v daljne dežele. To bo pač najtehtnejši vzrok, da stoji tukaj ne glede na ostalo nerodovitnost toliko prelepih in velikih vasi.

Snega ne pade dosti. Toda pozimi divja včasih neverjetno močan veter, ki prevrača konje in ljudi. Zategadelj dostikrat najdejo na cesti ljudi mrtve, zlasti na poti med Trstom in Senožečami, to je v pokrajini, imenovani Gabrk. Večkrat morajo potniki nazaj, če zapiha veter. Pravijo mu burja in prihaja nekako od vzhoda. Če se resno loti in, rekel bi, napolni svoja debela lica z zračnim strelivom, ne more noben človek obstati; tedaj je nemogoče, da bi kdo peš ali na konju prišel preko Gabrka iz Senožeč v Trst ali iz Trsta v Senožeče, pa če bi šlo za življenje in smrt …

Vipavska dolina se začenja pri Podkraju in sega do Vipave, Št. Vida in tam okoli. Odlikuje jo izredno dobro rdeče in belo vino, in sicer v veliki množini. Ta vina gredo zaradi svoje slave daleč v tuje kraje. Belemu vinu pravijo pisatelji »kindermaher«. V nekem pogledu se to ime po pravici daje vsakemu dobremu vinu, zakaj, če se nezmerno ali na merice pije, napravi često iz mož otroke, celo iz modrijanov norce. Neredko se vendar ta razlaga spremeni, tako namreč, da se pri marsikateri vino ljubeči osebi s predobrim požirkom vpelje otročnost ne le v pamet, ampak tudi v telo. Zategadelj se zlasti dekleta, ki nočejo prezgodaj postati »otročja«, ne smejo spuščati v preveliko zaupljivost niti z dobrim belim vinom niti s tistimi, ki ga radi pijo. Naj bo vino, bodisi rdeče ali belo, še tako dobro in slastno, je vendar dekletom zelo nevarno in, kakor pravijo, prav rado trebuh napne.

Vendar ne vlada po vsej dolini Bakhus; Ceres in Pomona imata tudi svoj delež; ni vse, pravim, s trtami tako napolnjeno, da ne bi za žito ostalo nič prostora, kajti ponekod se najde zanje še precejšnje polje, pa tudi sadno drevo si je izgovorilo kak kotiček. Kjer veliko raste, jih je navadno veliko, ki jedó; zato je v tej dolini dosti vasi.

Idrijska dolina je okoli Idrije med silnimi divjinami in visokimi hribi. Prebivalce redi s svojim mozgom in drobom, namreč z rudnikom živega srebra. Zato je tam veliko rudarjev, tesarjev in vsake vrste delavcev …

LXII. GORE NA NOTRANJSKEM

O, KAR SE je v prejšnjih časih imenovalo Alpes Juliae, imenujemo danes Hrušico. Hrušica je visoko in divje gorovje, ki se razteza po vsej Kranjski in mnogo milj daleč v Turčijo. Kjer se najbolj zoži, meri še vedno tri milje. Tla so sicer vsa kamnitna, vendar rastejo tod najvišja drevesa, kakor bukve, smreke in podobno, ter delajo neverjetne divjine.

To gorovjeje nedvomno eno najslovitejših in najznamenitejših v Evropi. Nekoč so ga tako Rimljani kakor stari Nemci, Avstrijci in Bavarci imeli za črn oblak, ki so iz njega namesto toče leteli meči in puščice, zakaj čeznje so šli stari Galci in Nemci zoper Rimljane, nato tudi vojské Julija Cezarja in Oktavijana Avgusta zoper Japide in drage sosedne narode. Ob vznožju gorovja, s te in one strani in tam blizu, je bojni meč često in grozovito divjal …

Babna gora nasproti Dvoru je visoka gora. Na vrhu ene svojih skal, ki se tako dviga, da se zdi nemogoče priti nanjo, nosi star, razdejan tabor. Bila je velika zgradba, v kateri so našli 14 sob.

Nanos je visoka in znamenita gora med Vipavo in Št. Vidom. Na njej so, kakor pravijo, trije veliki močni železni obroči v skalah, pa daleč narazen, kakršne imajo pri morju, da nanje ladje privezujejo. Čemu pa naj bi tu bili vdelani obroči, ni znano.

Gorovje Na vrheh v Vipavski dolini je daleč vidno in preobloženo z vinom, ki pa ni tako imenitno kakor tisto, ki uspeva spodaj v dolini.

Črni kal, prav visoka in razsežna gora v Čičariji nad Jadranskim morjem, rodi izvrstno vino, črnikalca, katerega daleč znana slava povzroča, da v daljnih deželah poprašujejo po njem …

LXIII. GOZDOVI NA NOTRANJSKEM

OG, MESTNI GOZD ljubljanski, je tik pred glavnim mestom Ljubljano; je zelo velik, dolg, precej širok in ves v ravnini. Zasajen je s samimi velikimi in starimi hrasti; mladi dandanes nočejo uspevati. Poskušali so na različne načine, pa nič ne pomaga: nočejo uspevati. V tem gozdu žive zlasti srne …

Gozdu Moščenatici, ki zeleni med Št. Vidom in Senožečami, je narava prisodila same hraste.

Šujica, eno miljo od Ljubljane blizu Dobrove, polna bukev in hrastov, je gozd ljubljanskih meščanov. Le-ti se odpravijo enkrat v letu tja, da bi po tem gozdu jahali, ter se razveseljujejo in imajo tudi pojedino v Dobrovi.

Med Sacerbom in Klancem je lep gozd, ki marsikomu s svojo ljubkostjo oko razveseljuje.

Širmanco, ki leži pri Lesnem brdu, napolnjujejo bukve. Kadar hoče pravi ali divji lovec priti do divjačine, ga v tem gozdu domneva ne vara, zakaj v njem živi vsakovrstna divjad, zlasti jelen in divji prašič.

LXIV. VINOGRADI NA NOTRANJSKEM

LAGOSLOVLJEN JE TALE četrti del dežele, namreč Notranjska (ali Kras, Pivka in Vipava), z obilnim vinom, ki je najboljše in povsod dobro znano. Imenuje se laško vino in se izvaža tudi v daljne kraje. Na Krasu in okoli Vipave je vse polno vinogradov …

Nimam pa namena, da bi jih vse imenoval, zakaj ne le vino samo, temveč eelo imena mnogovrstnih vin povzročajo v preobilju težave in neugodje. Zatorej naj bodo le-tu omenjeni samo nekateri.

Vinograd Pasji rep leži blizu vasi Orehovice nad Št. Vidom v Vipavi in daje prav dobro vino …

Vinograd Na vrheh leži visoko na hribu pri Št. Vidu in daje tudi belo vino, vendar ne tako dobro, kakor so vina, ki uspevajo spodaj v dolini.

V Vrhpolju, ki leži v Vipavski dolini, imenitno uspeva tako rdeče kakor belo vino.

Tudi Podraga v isti dolini nima slabih vin.

Bricu, vinogradu prav iste doline, ni treba zardevati zaradi belega vina, ki ga daje, saj le-to ne zaostaja za dobrimi vini.

Solze vinograda v Slapu, ki leži blizu Lož, pa so še slastnejše.

Črnikalski vinogradi, ki jih je silno mnogo, leže nad morjem in dajejo izvrstno vino, ki se imenuje črnikalec …

Okoli Proseka uspeva v zelo velikih množinah izredno dobro in imenitno vino, imenovano prosekar, ki mu avtorji pravijo Vinum Pacinum …

V Vipavski dolini povsod vabi grozdje. Povsod uspeva tu belo vino velike vrednosti, pa tudi rdeče, teran imenovano.

V omenjeni Vipavi in na Krasu rastó najimenitnejša vina različnih vrst v silno velikih množinah. Od teh imajo rdeča razna imena, kakor teran, marcevin ali marcemin, pinol ali pignol, refoško in še mnoga druga. Tudi bela vina se dele v mnogo vrst; tako je tu vipavec (ki ga, kakor omenjeno, avtorji imenujejo kindermaherja, ker vse ude krepko ogreje), beli teran ali cividin, prosekar, črnikalec, muškatelec in še mnoge vrste preslastnih vin, ki jih ne najdeš tako zlepa v kaki drugi deželi, da bi bila raznovrstnejša in imenitnejša. Kako odlična, kako slastna, kako močna morajo biti ta vina, se kaže v tem, da se pogosto prodajajo v nemških deželah za vin de Canea, za malvazijo in za druga taka močna vina.

LXVI. REKE IN DRUGE TEKOČE VODE

NA NOTRANJSKEM

A KRASU, PIVKI IN v drugih krajih tega četrtega dela ni toliko vodá kakor v prejšnjih treh delih. Vendar jih nahajamo nekaj, ki naj bodo tu vse zavrstjo imenovane, izvzemši nekaj potočkov, ki so brez posebnega pomena, pa tudi nobenega pravega imena nimajo.

Bela le ob določenih časih teče, sicer pa je suha. Ta voda priteče sama od sebe dvakrat v 24 urah, a tudi kadar kdo hoče, jo pripravi, da privre na dan. Ima zelo čudno lastnost. Izvira eno miljo nad Vrhniko …

Timava, daleč slovita in od nekdaj znana reka, ki je toliko zgodovinarjem in starim pesnikom tekla skozi pero, izvira med Devinom in Štivanom iz sedmih lukenj v trdi skali …

Reka Vipava, ki jo stari avtorji imenujejo Frigidus in je v slovstvu znamenita, izvira iz samih skal za vipavskim gradom pod visoko goró in teče v Furlanijo in v Sočo. Spremljajo jo lepe glavatice in druge plemenite ribe …

LXVII. NOTRANJSKE VODE, KI

KI TEKO V ZEMLJO

REKA IZVIRA NA ZGORNJI Pivki in gre pri Škocijanu pod mestom v zemljo. Doživi pa veliko variacij in čudnih sprememb, zakaj prècej na drugi strani mesta priteče na dan; ne pride pa dalj ko za lučaj in gre spet v špiljo; na drugi strani skale se znova prikaže. Ta skala je podobna piramidno priostrenemu griču, a je višja od cerkvenega stolpa. Komaj pa je presedlavka, nestalna plazilka in potapljavka — le-ta reka, hočem reči — vzdržala za dva lučaja nad zemljo, hoče že zopet biti pod njo in v njej, zaplove v skalo in zemljo ter popotuje pod njeno odejo štiri milje po Krasu. Nato bruhne med Devinom in Štivanom skozi skalo iz sedmih lukenj, kakor bi jo bila zemlja bogato obdarila za zaupanje in ji hotela z znatno povečanim spremstvom dati slovo in jo odpustiti… Ko pa je bruhnila iz tistih sedmih lukenj, zapusti prejšnje ime in privzame ime Timava …

LXVIII. NOTRANJSKE JAME

MA PA NOTRANJSKA izredno čudovite in zares ogleda vredne, prav redke jame, kakršnih težko najdemo kje v kaki deželi, dasi ni mogoče vseh prav opisati. Kdor se na lastne oči ne prepriča, ne bo prav verjel. Topografija Braunschweiga Matevža Meriana pa poudarja, da je čudovita redkost tako imenovane Baumannove jame v grofiji Stollberg brez primere, in trdi, da se v nobenem zgodovinskem spisu ne bere kaj takega in menda nikjer na zemlji ne najde kaj podobnega … Baumannovo jamo sem* sicer pred dvajsetimi leti videl, ko sem bil v njej, vendar sem našel v tem četrtem delu svoje domovine mnogo čudovitejših, tako v Jami in Postojni. Pred petimi leti sem pokazal nekemu Angležu in dvema Holandcema poleg drugih znamenitosti naše dežele tudi te dve jami. Sam sem jih spremljal; niso se mogli dovolj načuditi Postojnski jami, še manj oni v Jami. Videli so tudi zgoraj opisano Baumannovo v Braunschweigu kakor tudi sicer mnogo nenavadnih špilj v različnih deželah — vsi trije so bili prav radovedni in radogledni popotniki — pa so zatrjevali, da niso imeli prilike, videti jame, ki bi bila kaj več kakor Baumannova, te dve pa da jo daleč prekašata: dà, Baumannova da se sploh ne dá primerjati s tema Kranjicama. V tem mnenju z njimi popolnoma soglašam.

Postojnska je sicer precej podobna jami v Braunschweigu, je namreč zelo divja in strašna, v Jami pa je špilja zaradi svoje lege za radovedno oko nadvse imenitna, ker je izredno zanimiva, redka in umetelna, že zaradi velikega gradu, ki je sezidan v njej in ki je večji in ima čudovitejšo lego kakor Kofel na Tirolskem.

Vendar pa je nadvse in neverjetno čudna jama pri Postojni, ki greš vanjo silno daleč, a ji še nihče ni prišel do konca. Sam* sem šel vanjo z baklami in svetilkami kaki dve milji daleč. Notri najdeš povsod mnogo hodnikov, tu in tam jame, dalje silno velike prostornine, kjer bi mogle stati cele hiše in vasi; ponekod so tudi prepadi, ki so tako globoki, da slišiš padec kamna, ki si ga zagnal vanje, šele po dveh očenaših, kar gotovo kaže grozno globino. Če namreč preleti orel v eni minuti eno nemško miljo, kakor potrjuje po izkušnji prestavni gospod Hevelius, in če padec ne premajhnega kremenovca hitrost orlovih peruti pri padanju prejkone prekaša in ne zaostaja za njo, je lahko razumljiv sklep, kako strašno globoko dno mora zadeti tak kamen. A še grozovitejše je, da v nekaterih prepadih sploh ni slišati padca. Domnevam, da je v globini tak prepad, da zvok, ki ga spodaj napravi kamen, ne sega čisto do vrha, čeprav je po navadi v jamah najmočnejši. Vendar pa se v takih prepadih, kjer od dna ni glasu ali kjer kamen ne dá slišnega znamenja, da je dosegel dno, zvok morda zažene in izgubi v mnoge manjše stranske jame in kotičke …

Ponekod vidiš grozovite višine, drugod vse v stebrih in tako čudno oblikovano, kakor bi gledal pred seboj vsakovrsten gomáz, kače in druge živali, razne pošastne postave in spačene obraze, prikazni in podobno. Tegà so vogli, koti, tla in stebri tako polni, da marsikoga groza obhaja. Stud in strah sta še večja, ker so povsod, na vseh straneh, mnogi hodniki, votline, globoka brezna; pa tudi v višino gredo razne špilje in hodniki. Skratka: grozotno mrakotna podoba in pogled se nikakor ne dasta popisati s peresom. In čim globlje greš, tem grozovitejši je pogled. Nikoli pa ne prideš jami do konca, zakaj, čeprav se govori, da je izhod pri jami Pod gradom, to ni gotovo. Zanesljivo nisem* mogel zvedeti za nikogar, ki bi bil prišel skozi ali ki bi bil šel dlje ko jaz*.

Ponekod najdeš najlepše in najimenitnejše odre, ki bi se na njih dale igrati komedije. Ti odri bi utegnili odvrniti skalnatemu gledališču v Solnogradu vse gledalce in nase obrniti njih široko odprte oči, gledališču v Hellbrunnu pa pokazati hrbte občinstva, kajti med njimi ni primere. Tako bi torej tisti, ki se borijo za dopustnost komedij in drugih iger, za pravilnost svojega mnenja lahko navedli in dejali, da ne bi narava sama zidala in tako dovršenih vzorcev kazala, ko bi vsi gledališki odri zaslužili, da jih razdenejo, posekajo in požgó. Pač pa bi tudi kdo drug, ki je drugačnega mnenja in ni naklonjen komedijam, utegnil iti prav v to jamo po obrambno besedo in odgovoriti: če bi komedije bile vredne svetlobe in krščanskih pogledov, ne bi narava sama skrivala komedijantskih odrov po temnih luknjah, kakor bi s tem hotela reči, da je zares treba vse komedije in gledališča, zlasti lahkomiselna, skriti človeškim očem in jih pregnati rajši pod zemljo, v globoko ječo, kakor da nad zemljo vanje zijajo.

Notri je tudi kamniten most, ki je precej širok in sega daleč, ni pa debelejši od čevlja. Sam* sem njegov spodnji del otipal od strani z baklami. Človeku bi skoraj prišlo na misel, da je ta podzemeljski kraj pred davnimi leti bil morda obljuden in da ga je grozen potres pokril z zemljo; ali pa vsaj — ker je skalnata lega tega kraja taki domnevi napoti — da so se številni ljudje, ki jim nekoč izhod te grozne, strašno razsežne špilje ni utegnil biti neznan, morali muditi v njej ob določenih, namreč nevarnih časih in zgraditi most, da bi mogli čez vodo; kajti pod mostom teče voda.

Kaj, ko bi olepšali to domnevo s podzemeljskimi zidavami starih Rimljanov? Gotovo je, da so zgradili pod zemljo marsikatero čudovito stavbo. Med drugim je še pri Puzzuoliju v Kampaniji pod zemljo lepa zgradba, ki je v časih Janeza Frančiška Lombarda bila videti še tako močna in nova, kakor da bi bila šele pred nekaj leti narejena … Taka olepšava pa ne vzdrži, če premotrimo čisto različno lego obeh krajev. Kdo bi zidal tako silno daleč in globoko? Kdo naj bi pogosto hodil in prebival tam v temi? Kako naj bi bili spravili skozi ozke luknje in hodnike gradivo za zidanje? Ko bi bile v kranjski jami delale človeške roke, bi pač še našli njih ostanke. Poleg tega pa oko z lahkoto razlikuje umetno zidavo, kakršna je podzemeljska pri Puzzuoliju, in mojstrovino gradeče narave, da molčim o drugih znatnih razlikah.

Omenjena voda, tekoča pod naravnim mostom, je strašansko globoka.

Na nekem drugem mestu zdrčiš dol po skali, nato te pelje pot daleč naokoli, toda vedno navzdol. Kmalu prideš do vode, kjer je knez Turjaški blagega spomina pred kakimi 15 ali 16 leti spustil človeka, ki je imel ribiško mrežo s seboj, na vrveh k vodi. Kaj je le-ta tedaj ulovil in kaj se je še zgodilo, bo zvedel častiti bralec pri redkostih te dežele, kajti tam bo našel natančnejši opis jame …

Pri Jami je špilja tako nenavadne redkosti, da bi jo človek po pravici imenoval pravo zakladnico čudovitosti in triumf podzemeljske naravne umetelnosti, saj je prav redek izdelek narave in naravni čudež. Njena lega je takale: Najprej prideš do silno visoke gore iz same skale, ki se dviga strmo in navpično kakor stena in je neverjetno mnogo sežnjev visoka. Spodaj na vznožju pada voda Lokva v brezno tako globoko, da vzbuja že sam pogled grozo. Padec vode nič drugače ne bobni in ne doni, kakor če bi močno grmelo. Nekaj sežnjev nad breznom je jama, h kateri drži nalašč narejena pot. V jamo greš miljo daleč; sam sem bil notri do konca, kjer je narava ustavila človeški korak; zakaj dalj ko miljo ne moreš.

Tu se prikaže človeku najlepša in najljubkejša jama, ki jo kje le more najti. Podzemeljsko skrivališče odpira svojo umetniško zbirko in kaže gledalcu razne lepe in redke reči, ki so se izumetničile z okamenitvijo kapljajoče vode. Nekje teče tudi voda, ki drži čeznjo ozek in ne predolg most. V tej jami ne moreš zaiti, ker ima en sam pravi hodnik. (Drugi hodnik sicer zavije na desno in pride čez čas spet k pravemu, vendar po njem ne moreš naprej, ker ni tu nobenega mostu čez vodo.) Le na enem kraju je treba lesti po vseh štirih, ker je — kakor se domneva — nekoč bil močan potres ter se je utrgalo nekaj počenih skal; najboljše pa je, da ne sega težavni in nerodni prehod, ki se moraš skozenj zvijati in upogibati, dalj ko tri ali štiri sežnje. Drugače pa se po jami prav prijetno sprehajaš kakor po ljubkem sprehajališču. Marsikje vidiš velike in široke oboke, ki so okrašeni z vsakovrstnimi lepimi podobami in so polagoma nastali iz vodnih kapljic. (Slika)

Nekaj sežnjev nad jamo je strašno velika luknja in široko zevajoča odprtina, v kateri stoji velik grad; ves je zgrajen v odprtini, da ne more nanj deževati. Po navadi stanuje celo poletje v njem gospod grof Kobencel z vsem dvorom. Nad gradom, a prav v isti širni odprtini, le nekoliko globlje, je nekoč stal drug grad, ki pa ni bil posebno velik in je zdaj v razvalinah. Nad gradom, še vedno v odprtini, je takoj ob starem gradu studenec z ledeno vodo, ki je prav pitna. Od tod greš še štiri milje in prideš sredi največje divjine v Hrušici na svetlo. Vendar je omenjeni grof to luknjo ali jamo dal nekoliko zazidati, da ne bi prišel mrčes vanjo. Nad opisano veliko odprtino se dviga skala še zelo veliko sežnjev. Če pogleda kdo z gradu skoz okno v vodo, ki bobni v skalnato brezno, se ga loti prava groza.

Pod jamo tabor se imenuje špilja na zgornji Pivki sredi visoke in čisto skalnate gore. V skalo gre velika luknja, v kateri je razsežen prostor in razni, od naravne roke zgrajeni, oboki. Spredaj pa je zidana stena in stopnice, ki so jih človeške roke v skalo vsekale, da moreš gor. Ljudje iz okolice vzdržujejo tam vedno stražnika, ki mu pravijo gvardijan, ker imajo svoje najboljše stvari gori in ker je kraj tik ob meji, a tu se često mudé razni zanikrni in slabi svetniki, kakor razbojniki, martolozi, Morlaki, Vlahi, Turki in podobna roparska sodrga.

LXIX. KRESOVI ALI TURŠKA ZNAMENJA

NA NOTRANJSKEM

O BI OPUSTILI OGNJENA znamenja, bi uboge krščanske klavne ovce na Kranjskem žalostno in brez rešitve morale poginiti ali pa odriniti z barbarskimi volkovi v suženjstvo. Dobra ureditev teh znamenj in svarilo pa marsikatero nesrečo odvrne: ali te hude zverine tako prestraši, da se same od sebe brž umaknejo, ali pa, če so presenetile kak kraj ter ljudi in blaga naropale, jih tedaj ne le utegnejo hitro zasledovati, temveč tudi kje počakati ter levu ali volku spet iztrgati ovco iz gobca…

Zaporednost kresov je tale: 1. Gerovo, 2. Učka, 3. Lupoglav, 4. Mune, 5. Klana, 6. Gutnek, 7. Šilentabor, 8. Brezovica, 9. Vipava, 10. Senožeče, 11. Postojna, 12. Lož, 13. Lašče, 14. Vrhnika, 15. glavno mesto Ljubljana.