XXXVI. PREBIVALCI TRETJE PETINE

ALI SREDNJE KRANJSKE

TANOVALCI TE DEŽELE, Srednje Kranjske, so prav različni in se tako v jeziku in noši kakor tudi sicer, v življenjskem načinu in značaju, prav nič ne skladajo. O njihovem delu in nedelu, življenju in vedenju, šegah in čudnih navadah pri rojstvu, krstu, poroki in smrti bom* pozneje posebej in izčrpno poročal, tu naj se tega le na kratko dotaknem.

Prebivalci okrog Kočevja, Poljan in krajev tam okrog (to je cela grofija), imenovani Kočevci, hodijo v posebni noši. Tudi v jeziku imajo čudno nemško in skoraj frankovsko govorico, tako da jih Nemec, Kranjec še celo ne, ne more razumeti niti besedice. So bogaboječi in delavni. Mnogi se bavijo skoro samo z obdelavo lesa: izdelujejo skodele, rešeta, sita, škafe (ali keblice), krožnike, sklede, vrčke (to so majhne, vse z obroči prevlečene posode za pitje) in vsake vrste leseno posodo, ki jo izvažajo in nosijo daleč v druge dežele.

Drugič prebivajo med Novim mestom in Metliko v Gorjancih ljudje, ki jim pravijo Uskoki ali Vlahi. Imajo spet posebno nošo in jezik in še posebno vero, ki je čisto podobna grški, čeprav si pravijo staroverci in priznavajo za duhovnega poglavarja patriarha v Carigradu in v Moskvi. Njih obleka se nekoliko približuje hrvaški, vendar ne popolnoma; govoré tudi svoj vlaški jezik, ki se ne razlikuje mnogo od hrvaškega.

Kar se tiče hrane, si jo priskrbujejo navadno s plenom in z ropom, a povečini hodijo po plen v Turčijo; pravim povečini, zakaj, če v soseščini lahko kaj dobe, jim je vseeno: prijatelj ali sovražnik, ta ali oni, ničesar ne zavržejo, ničesar ne pusté. Mnogi trgujejo in sleparijo s konji, so dobri konjski menjalci in goljufi in, kjer le morejo koga oslepariti, niso ne leni ne zanikrni. Najdejo pa se med njimi mnogi pošteni ljudje. Dajo dobre vojake. K ropu jih ne sili ravno potreba, ker imajo rodovitno gorovje, kjer raste tako žito kakor vino in sadje, a poleg tega redé še vsake vrste živino; nezmerno njih življenje pa stori, da s tem ne prebijejo dolgo, ker žró in pijó, dokler ne poženejo vsega skozi goltanec in želodec, da nič ne ostane. In pri tem zvesto skupaj držé. Vse mora biti naenkrat pospravljeno, kakor da bi jih čakala velika kazen ali smrt, če bi kaj pustili, & tamquam effundi illa non possent, nisi per humanum corpus, kakor pravi Plinius — kakor da se ne bi dalo drugače razliti in porabiti, če ne skozi človeško telo. Ker pa rodi požrešnost sina z imenom pomanjkanje, si morajo tudi vrli Uskoki, če so z goltnim delom pri kraju, pomagati, če že ne pri Turkih, pa vsaj pri sosedih ali pa pripasati sabljo in iti na četovanje, da kaj uhlastnejo, iz česar si lahko spet napravijo nov aurum potabile ali denarček za pijačo.

Tretja vrsta prebivalcev so Hrvatje, ki stanujejo pri Metliki, Pobrežju, Vinici, Črnomlju in v krajih tam okrog. Ti se spet nosijo na poseben način, namreč kakor pravi Hrvatje; tudi njih jezik je pravilno hrvaški. Imajo lepa, velika in zelo dobra polja, najboljše vinske gorice in izvrstno pašo. Hodijo tudi često na rop v Turčijo, zlasti tisti, ki prebivajo okrog Vinice in Pobrežja; za to je tudi njih telesni ustroj kaj pripraven, ker so čvrsti, zdravi, močni ljudje in konjiki.

Četrta vrsta prebivalcev so pravi Kranjci; so po oblačilu in govoru enaki Dolenjcem. Kot marljivi ljudje si kruh tako rekoč kopljejo iz zemlje s pridnim poljedelstvom in z živinorejo; deloma tudi trgujejo v Istri in Benečiji z volmi in platnom, pa tudi z medom, vinom in polhovimi kožami, ki jih nosijo v oddaljene dežele, na Nizozemsko in Holandsko, celo na Angleško in Špansko.

Polh je živalca, velika ko veverica ali podgana; v nobeni deželi ni tako številna ko tu na Kranjskem, saj je marsikateri kmet nalovi jeseni po mnogo tisoč. Kožice ali kožuščke te živalce uporabljajo za podlogo; le-ta ali pa tudi sama koža gre naprodaj v tujino. Meso daje okusno jed, bodisi presno ali osoljeno. Kasneje pa pride o polhih prav obširno poročilo. Mnogi se vzdržujejo s tovorništvom (to je s tem, kar prenašajo njih tovorni konji za plačilo), tovoreč s konji vino v Ljubljano. Mnogi se rede s soljo, ki hodijo ponjo k morju ali v Cerknico; prevažajo jo s tovornimi konji ne le sem in tja po deželi, ampak celo na Štajersko. To so ljudje, ki so pri delu pridni in se ne plašijo nobenega truda, da zaslužijo kak novčič. Ni jih malo, ki iščejo zaslužek z izdelovanjem lesene posode kakor Kočevci. Poleg tega so med njimi še vsakovrstni drugi rokodelci, in sicer je mnogo lončarjev, zidarjev, apnarjev in podobnih.

XLI. VASI NA SREDNJEM KRANJSKEM

KO BI HOTELI opisati vse srednjekranjske vasi in njih lego, bi bilo nam in bralcu težko, zakaj tretji del ni nič manj kakor prejšnja dva ves posejan z velikimi in majhnimi vasmi, razen ponekod, kjer so velike in neobljudene divjine in gozdovi. Zatorej se bomo zadovoljili s spodaj naštetimi, ki sem* jih izbral iz celotne množice …

Bukovica leži blizu Ribnice. Prebivalci se hranijo povečini z izdelavo lesene posode, kakor so škafi (ali keblice), čebriči, velika in majhna korita, žlice, deže, krožniki, sklede, škatle, rešeta, obodi za sita in podobni lesni izdelki, ki jih raznašajo po vsej deželi …

Dobrepolje leži med Krko in Laščami v lepem ravnem polju, po katerem nosi ime, čeprav je na eni strani kamnitno in ima na drugi divjino in goré, ki so porasle z gozdom. Vsi tukajšnji prebivalci so tovorniki s soljo; to so po kranjskem izražanju ljudje, ki hodijo ponjo k morju, potem pa jo nosijo na konjičkih po vsej deželi naprodaj za denar ali v zameno za žito. Dajejo pa toliko soli, kolikor jim kdo dá dobrega žita. Če pa je žito slabo, jim je treba dati poldrugikrat toliko žita, kolikor je soli. Potemtakem so trgovci s soljo redko doma in v domačiji manj domači kot v tujini …

Bloke (Obloke) med Ložem in Pajkovim na visokem gorovju imajo, čeprav so na visokem, lepo ravno polje pa čeden in močan tabor …

Raščica ni daleč od Turjaka.

Otok je na griču sredi Cerkniškega jezera, namreč na otoku. Ima imeniten gozdič, polje in travnike pa cerkev svetega Primoža in Felicijana …

XLII. POŠTA, RUDNIKI IN FUŽINE NA

SREDNJEM KRANJSKEM

AR ZADEVA POŠTNA poslopja, ima tale tretja petina ali Srednja Kranjska eno samo pošto, namreč v mestu Metliki. Le-ta gre vsak teden proti Karlovcu kakor proti Novemu mestu in še naprej proti Ljubljani.

Vzdržujejo jo slavni deželni stanovi kranjski, a v sedanjem času jo vodi Adam Per.

Dandanes ne vzdržujejo ali obdelujejo nobenega rudnika in prav tako tudi nobene fužine.

Čeprav je v prejšnjih časih v različnih krajih bilo nekaj fužin, kakor to v zadostni meri kažejo in potrjujejo ostanki in podrtine, so vendar zdaj prav vse opustili.

XLIII. RAVNI IN DOLINE TRETJEGA DELA

A SREDNJEM KRANJSKEM je dokaj izvrstnih in rodovitnih ravní in dolin, nekateri maloštevilni kraji pa trpe pomanjkanje vodé. To je tudi zapeljalo stare pisce, kakor Sebastijana Münstra in še drugih več, da so delili Kranjsko v dva dela: v suho in mokro.

Cerkniška ravan se razprostira okoli Cerknice. Tu je na daleč slovito Cerkniško jezero, ki bom* o njem na svojem mestu podal obširnejši opis. Ta ravan, ki je še precej rodovitna, je zelo ilovnata, ima velike gozdove in visoko, divje in poraslo gorovje, pa tudi plodne doline, dobro živinorejo, mnogo velikih in majhnih vasi. Tu živi mnogo tovornikov, ki tovorijo sol od morja, to je hodijo ponjo in jo raznašajo.

Kočevsko okrog Kočevja je cela grofija. Obljudeno je s tako imenovanimi Kočevci, ki bomo o njih drugod kaj več povedali. Tu so mnoge visoke gore in velike z gozdom porasle pustinje, vendar pa tudi nekatere prekrasno cvetoče in bogato blagoslovljene rodovitne doline. Vsako leto pridelajo silno veliko prosa, ovsa in dokaj dobre turščice. Ima samo eno letino. Ajda tu ne uspeva. To pomanjkanje pa nebo obilno nadomešča na drug način, in sicer ne le z rastočo, ampak tudi s perutninsko hrano. V teh krajih se kopičijo prepelice v tako številnih jatah, da jih je knez Turjaški blagega spomina dobil v treh tednih na lovu s sokoli nad tri tisoč. Leta 1666. je nekdo, ki je bil na prepeličjem lovu, marljivo zapisoval in poslal na cesarski dvor popis, kaj je grof Wolf Engelbrecht Turjaški blagega spomina, deželni glavar na Kranjskem, v treh tednih nalovil, namreč

prepelic …. 2259

leščark ….. 120

jerebic …. 26

Seveda so tod še druge ptice, razna divjačina, pa tudi ribe in raki. Prav tako raste neverjetno mnogo gob, ki jim pravijo mavrahi. Skratka, kar koli si morejo usta zaželeti in zahtevati od rastoče narave, vse je položila v ta tla kakor v zakladnico in vse daje z darežljivo roko…

Metliško polje leži med Kolpo in Gorjanci. Ima nadvse rodovitno zemljo, ki sta je vesela trta in žito. Nudi veliko živine, rib in rakov. Ima pa to napako, da je precej nezdravo, posebno za tiste, ki ga niso vajeni; zato ni prebivanje na njem vsakomur primerno. Poleti vročina kar žge. Domačin pa, ki je tu dobil življenje ali dolgo tu živel in se torej z dolgo navado utrdil, more prebiti v teh krajih dobre dni, saj je zelo veliko krasnih vinogradov, dobrih polj in travnikov, tudi vsake vrste perutnine in različne divjačine. Vasi je lepo število; so precèj velike. Tudi živinoreja je razvita in izvrstnega sadja je na pretek. Prebivalci se nosijo po hrvaško in tudi govor oblačijo s hrvaškimi besedami, ker uporabljajo hrvaški jezik …

XLIV. GORE NA SREDNJEM KRANJSKEM

REDNJA KRANJSKA JE povsod povišana z gorami in je tako rekoč veriga gričev, ki se naslanjajo drug na drugega…

Ločnik, prav visok hrib tik blizu Turjaku, ki na njem stoji cerkev Matere božje, je videti prav čeden. Na dan svetega Ahaca praznujejo na njem veliko svečanost za neko zmago nad dednim sovražnikom; njen opis pričakuj drugje. Tedaj dá gospod grof Turjaški streljati zgoraj iz mnogih dvocevk in možnarjev. Hrib je na pogled izredno lep; z njega vidiš silno daleč naokoli …

Slivnica ima precejšnjo višino. Še mnogo večjo pa Snežnik. Ta gora, ki ima za soseda grad z istim imenom, je čisto šiljasta in pravi nebni sveder, saj te tako poviša, da se z njenega vrha po vsej deželi naokoli lahko z očmi sprehajaš, dà, vidne žarke lahko pošiljaš preko morja, v Italijo, Dalmacijo, na Hrvaško, v Turčijo in povsod naokoli. Leži na hrvaški in dalmatinski meji in goji grozotne divjine …

XLV. GOZDOVI NA SREDNJEM KRANJSKEM

ELO MNOGO NADVSE velikih gozdov pokriva lep del srednje Kranjske. Tako nastanejo izredno velike, dolge in grozovite divjave, kakor pri Čušperku, Krki, Žužemberku, Stari Soteski, Rožeku, Kostelu, na Kočevskem, v Gorjancih in okrog Vinice, zlasti pa pri Snežniku. V teh krajih zajemajo divjine mnogo prostora in njihovo število se zelo kopiči, ker se gozd pri Snežniku razteza mnogo milj daleč in se zajeda tako globoko v Turčijo, da teče po njej nekaj dnevov hoda; a tu na Kranjskem gre po vsej deželi do Koroške. Kjer je najbolj ozek, meri tri milje, ponekod pa je mnogo širši. V njem so strašne, ostudne in neverjetne pustinje. Povsod je dosti hribov in dolin; povrhu je še zelo kamniten, tako da se mora njegovi neprijaznosti izogibati ne le oko, ampak tudi noga. Ne plaši pa se njegovega kamnitnega tlaka nobeno drevo. Bukve, jelke, smreke in podobna drevesa zrastejo v njem kar najviše. Ponekod mora imeti popotnik nevarnost za tovarišico, kajti v njem se mudé razbojniki, Valoni, Morlaki, martolozi, Turki in druga podobna nepotrebna drhal. Zato vzdržujejo v nekaterih krajih posebne ljudi, stražice imenovane, ki zastonj spremljajo tujce in popotnike skozi ta gozd. Vedno morajo biti pripravljeni in s puško dobro oboroženi. Popotnikom s tem zelo ustrežejo, ker bi brez take naprave marsikdo pustil tu premoženje in življenje. Vendar tudi deželna oblast ne zanemarja svoje dolžnosti, zakaj brž ko zaslutijo, da so prišli v gozd morilci in roparji, je najbližja gosposka takoj pokonci in se trudi, kako bi iztrebila ali pregnala ptice roparice, da se ne bi vgnezdile.

Zdaj hočemo na kratko pregledati še razne druge gozdove, ki stoje ponekod na Srednjem Kranjskem, namreč tele:

Soteški boršt, velik in lep gozd, je zasedel visok hrib ter se razprostira prav daleč proti Krki in strašno navkreber. Povečini rasto v njem bukve, smreke in jelke, hrani pa različno veliko in malo divjačino, kakor jelene, srne, divje svinje, medvede, volkove, lisice, zajce in vsakovrstno perjad, med njo divje peteline in leščarke …

V Losinjskem gozdu na Kočevskem imajo pod bukvami in drugim številnim drevjem svoje prebivališče mnogi medvedi in druga rdeča in črna divjačina. Ko je knez Turjaški blagega spomina pred kakimi štirinajstimi leti lovil v njem, so v enem dnevu ustrelili osem medvedov; en sam medved je smrtno ranil dvanajst Kočevcev, ki so podili divjačino, vendar ni nihče umrl. In ko je trinajstega Kočevca vrgel ob tla, ki mu je tudi Medved bilo ime, ga je na njem ustrelil lovec …

Uskoški boršt je, kakor skoraj vsi doslej popisani, na visokem hribovju med Kolpo in Krko …

XLVI. VINOGRADI NA

NA SREDNJEM KRANJSKEM

ER JE SREDNJA Kranjska tako pokrita z gozdovi in divjavo, dá zdrava pamet, da ni povsod prostora za vinsko rast. Zato narava ni dala vsem krajem vinogradov; zlasti ni vinogradov pri Turjaku, Igu, Ribnici, Snežniku, Čušperku in tam okoli. Vendar pa zato drugim krajem ne manjka trt, kajti pri Rožeku, Metliki, Črnomlju, Vinici in v njih okolici nahajamo številne vinograde. Ti dajejo izredno gladko in močno vino, ki peče po treh ali štirih letih kakor žganje. So pa še ponekod drugod dobra in nadvse ljubka vina.

Ne nameravam pa tokrat natočiti bralcu vseh srednjekranjskih vin, temveč mu hočem dati pokusiti samo nekaj grozdja s tem, da bom naštel nekaj najimenitnejših vinogradov …

XLVII. STUDENCI, TOPLICE IN JEZERA

NA SREDNJEM KRANJSKEM

RAZNIH KRAJIH SREDNJE Kranjske so bistri in zdravi studenci, kakor v Stari Soteski, na Turjaku, v Rožeku in še kje. Pri Črnomlju, Metliki in še ponekod sicer nahajamo vodo, je pa prav nezdrava. To niso studenci, ampak stoječi in nezdravi vodnjaki. V Gorjancih redko najdeš izvir, in še tisti, kar jih je, so nezdravi. Ponekod pa jih docela primanjkuje, kakor na primer v Suhi krajini in drugod.

Kar se tiče toplic, so ene na Srednjem Kranjskem nadvse dobre, da jih od daleč obiskujejo. So v dolini med dvema hribčkoma in izvirajo na dveh krajih. Ene imajo obliko polovične jame, izklesane v skalo; so obokane in velike kakor pol sobe, tako da se v njih dá udobno sedeti in kopati pod obokano skalo. So zelo tople in prav močne. Pri drugem izviru pa, ki je od prvega komaj dvanajst korakov stran, je knez Ivan Vajkard Turjaški blagega spomina zgradil lepo poslopje in streho. Ta kopel prekaša ono po velikosti, ne doseza je pa po moči, čeprav je precèj topla. Zraven je velika vas s farno cerkvijo. Poleti je tu silna vročina in, če dolgo ne dežuje, je malo hladne vode …

Da bomo kaj rekli tudi o jezerih na Srednjem Kranjskem, je treba vedeti, da jih je sicer le pet, toda nadvse čudovitih. Eno jezero je nad zemljo in pred očmi, dve sta pod zemljo, ostalih dveh pa sam* ne znam najti, ker mi nihče ni mogel pokazati poti do njih, pa tudi nihče ne ve, kje sta.

Prvo jezero je v marsikaterih knjigah in deželah daleč slovito Cerkniško jezero, ki se o njem pri starih prav malo najde; le Strabo se ga je pod imenom Lugeae paludis ali, kakor stoji v izdaji Guilielmi Xylandri, Lugei lacus prav narahlo dotaknil. Upravičeno je začudenje, kako da so v stari dobi kazali tako malo zanimanja zanje in njegovo nenavadno lastnost pustili neslavljeno. Med novimi popisovalci sveta so nekateri bili tako nepazljivi, da niso te čudovite doline in jezera prav nič omenili, tako na primer Mercator, Münsterus, Lazius, Cluverius, Blau, Megiserus, Fournier, Merian in drugi . . . Radovednemu in natanko raziskujočemu bralcu obljubim o tem čudovitem jezeru popolnoma izčrpen pouk na primernem mestu, namreč med redkostmi dežele …

Blizu Kompolja je drugo jezero. Tu gre jama v goro, ki je vsa skalnata. Dva streljaja greš vanjo z baklami, pa prideš do jezera, nad katerim je narava sama zgradila zelo visok skalnat obok. Kako veliko je jezero in kako daleč sega, se ne dá vedeti. Sam* sem, kolikor sem mogel, metal kamenje na vse strani, a kamen je vselej padel v vodo. Tudi ob svetlobi bakel se ne dá pregledati. Zvezal sem* dve bakli skupaj in poskušal najti dno pri bregu, pa nisem prišel do njega. Ljudje, ki bivajo tam okoli, hodijo vsak dan v jezero po vodo, ker nimajo druge. Ali so v njem ribe ali ne, mi niso mogli povedati, ker jih nihče ni videl, a tudi ni gledal, da bi jih uzrl. Teh dobrih ljudi ne žene radovednost, ampak potreba k jezeru, zato malo pazijo, ali so v jezeru ribe ali ne; da le pridejo do vode.

Pred kakimi štirimi leti so mi ljudje iz okolice, pa ne samo iz najbližje, pripovedovali, da so slišali, kako je tam notri zvonil zvonček. To mi je potrdil tudi neki duhovnik, ki je sam slišal zvonjenje. Preprosti ljudje so hoteli pripisati zvonjenje strahovom, nastane pa od kapljajoče vode, ki se spreminja v kamen, in sicer v čisto bel zveneč kamen. Kadar tedaj padejo kaplje nanj, nastane zvok in zven, kakor bi bila muzika ali zvonjenje. In to traja, dokler se vlaga ne skapljá; potem tako dolgo preneha, dokler se zopet ne nabere toliko, da se mora znova odločiti in kaniti; in spet nastane namišljeno zvonjenje. Tako je o tem sodil tudi omenjeni duhovnik.

Drugo čudovito jezero, ki je tretje na Srednjem Kranjskem, leži takoj pri vasi Podpeči blizu Dobrepolja in ga tudi zapira gora, vendar tako, da ne ovira človeku dohoda. Greš v goro in prideš najprej do tekoče vode za streljaj globoko pod zemljo. Tu brzi voda v skalo in jamo, katere opis bo našel radovedni bralec v L. poglavju. Ob tej vodi greš strašno daleč naprej — ponekod je prav nevarno — in prideš do jezera, ki te ne pušča dalje. Iz jezera teče zgoraj opisana voda, kakor kaže bakrorez v omenjenem L. poglavju. Tudi to jezero sem poskušal raziskati z baklo, ki je bila poldrugi seženj dolga, pa mu nisem prišel do dna, zakaj s seboj nisem* imel vrvce ali niti, ki bi bil z njo mogel dognati globino. Tudi kamne sem metal, pa nisem z njimi mogel doseči konca, marveč sem vedno slišal, kako so klonknili v vodo. Z ostrim pogledom sem pazil, ali se ne bi kje dala zaslediti kaka riba, pa nisem mogel nobene ugledati. Drugače je voda čista ko kristal; nad seboj pa ima silno visoko skalo, ki ji jo je dala narava kot obok za krov. Bakle tu prav nerade goré.

Kar se tiče ostalih dveh jezer, bi kdo utegnil imeti za pravljico, kar se tako o njih govori. Zato tega vedečnemu bralcu ne prodajam za nezmotljivo resnico, dobro se zavedajoč, da človeka včasih lastne oči in ušesa varajo, da molčim o drugih. Meni samemu stvar, kakor se pripoveduje, noče v glavo, ne da bi močno dvomil o njej. Vendar pa si le ne upam*, da bi jo drzko razglasil za gotovo neresnico. Narava često daleč presega naše pričakovanje. V tujih deželah sem* govoril z različnimi učenimi možmi, ki so se smejali Sebastijanu Münstru in njegovemu opisu Cerkniškega jezera ter me* popraševali po pravem ustroju tega jezera; nisem jim mogel nič povedati, ker tačas mi stvar ni bila znana. In kdo bi verjel, da neki oreh, ki je na večer pred Šentjanževim še čisto suh, zgodaj zjutraj na Šentjanževo ne le ozeleni, ampak celo obrodi kakor druga drevesa? Kdo bo kar tako komu verjel, če ne svojim lastnim očem, da to ni bajka? Pa je čista resnica in potrdil bom* to obširneje med redkostmi dežele Kranjske. Še več takih neverjetnih stvari bi razumni bralec težko verjel, se pa naposled le izkažejo za gotove in resnične. Da je neko morje poraslo in s travo pokrito, bi bili tej ali oni ameriški pomorski odpravi težko verjeli, ko ne bi bila kasneje pogostejša izkušnja odpravila vseh dvomov. Dà, vse, kar ni v naravi vsakdanje, ampak čudno in redko, bi pri potomcih postalo neverjetno, če se resničnost sem ter tja ne bi obnavljala z novo izkušnjo in izročala zanamcem. Tako tudi ni nemogoče, kar pravijo o teh dveh jezerih, čeprav sam* bolj malo verjamem, dà, celo bolj dvomim, kakor verjamem, in puščam stvar na sredi med gotovostjo in odklonitvijo, zakaj vajen sem*, da ničesar za resnično ne trdim, česar sam nisem videl in skusil. S tem pridržkom postavim semkaj, kar so mi* domačini povedali o teh dveh jezerih.

Jezero, ki je četrto v spočetka označenem številu in vrsti, je baje v Mokriškem gozdu na visoki gori Mokrici. O njem pripovedujejo domačini, da pridejo često do njega, če gredo v gozd sekat ali po kakem drugem opravilu; da je polno rib in precej veliko. Če pa gredo namenoma le zaradi jezera, ga nikoli ne morejo najti. Pred šestnajstimi leti mi* je pokojni gospod baron Janez Adam Engelshaus z Iga pripovedoval, da je dve leti pred tem prišel k njemu kmet in povedal, da je le našel Mokriško jezero in si tako dobro zapomnil pot, da si ga upa najti tudi v najtemnejši noči. Prosil je gospoda, naj gre z njim gledat. Prècej se je z drugimi in s kmetom odpravil, a ni ga mogel najti. To se je resnično dogodilo. Toliko o tem jezeru.

O petem jezeru razglaša ljudska govorica isto lastnost. V gozdu na Velikoribniški gori je baje tudi skrito jezero, ki o njem domačini pripovedujejo, da često iznenada naletijo nanje in da je precej veliko in polno rib. Po njihovem pripovedovanju je v sredi velik prevrnjen javor, namreč tako, da je vrh v vodi, deblo pa nad vodo. Okrog jezera ležé, pravijo, veliki kupi z mahom poraslih skodel ali deščic iz tisovine ali macesnovine, s kakršnimi pokrivajo strehe. O teh skodlah mnogo pleteničijo ali fabulirajo, med drugim tole: ko bo streha ribniške cerkve strohnela, bodo našli jezero in pokrili streho s temi skodlami. Še več drugih bajk razširjajo. Nihče pa ne more povedati, od kod vedo, da bodo našli jezero; pravijo le, da so tako slišali (sluh pa se še laže dá varati kakor vid) in da so jim pripovedko zapustili starši in predniki.

Mnoge, ki prebivajo tam okrog, sem* izpraševal in želel, naj mi pokažejo koga, ki je jezero sam videl. Napósled sem našel kmeta, ki je bil strugar; povedal mi je, da je nekoč prišel do tega jezera, ki pa ni bilo širše od dveh streljajev in nekoliko daljše in da je imelo jajčasto obliko; spočetka da je menil, da je le mlaka; ko pa je nato zagledal kup z mahom poraslih skodel in sredi jezera obrnjeno drevo, se je ustrašil in brž zbežal. Kmet je sicer videti preprost, toda odkritosrčen. Ne morem trditi, ali se mu ni morda sanjalo, tudi ne, ali si je to izmislil ali je resnično videl, pač pa, da mi je tako povedal …

XLVIII. REKE IN POTOKI NA

SREDNJEM KRANJSKEM

OSTI JE TEKOČIH vodá na Srednjem Kranjskem: dokaj rek in zelo mnogo potočkov. Le-teh pa ne bom jemal v to poglavje, ampak izpustim njih opis, ker ne nosijo s seboj nič takega, kar bi bilo branja vredno; če pomislimo na splošno korist, ki jo deželi nudi najmanjši potoček, pa vendar niso nevredni, da o njih govorimo kot o božjem daru, ki zdaj tu, zdaj tam osvežuje travnik ali lepo v redu odvaja vodo, ker bi sicer preplavila to in ono njivo in jo spremenila v jezero, da ne govorim še o marsikateri drugi koristi takih malih in neznatnih potočkov …

Med Kostelom in Poljanami pride pri tleh iz skale voda, ki pa ne teče samostojno dalj ko lučaj, marveč jo takoj ujame in osvoji Kolpa. Skala ima obliko obokane cerkve; njen prednji del je bil tedaj, ko sem* si jo ogledal, odpadel in bila je podobna hudičevemu žrelu, a strašno visoka. Tu je strahovit odmev. Pred petimi leti, ko je tam lajal pes, je tako odmevalo, da nisem* kaj takega nikoli nikjer slišal in sem* se temu moral zelo čuditi …

Pri Snežniku izvira za gradom voda, ki vsebuje prècej pod oknom najimenitnejše male klene (to so majhne, drobne ribice, ki jih 20 ali 30 hkrati porineš na režnju kruha v usta). Tako sveži so in toliko jih je, da gredo z majhnim sakom ali košarico ponje, ko je miza že pogrnjena, in jih potegnejo iz vode, da jih je dovolj in preveč. Saj vse mrgoli in migota teh ribic …

Črnomaljščica teče mimo Črnomlja in nato v Kolpo. Žene dosti mlinov in žag. V njej lové klene in več drugih takih rib, pa tudi imenitne rake.

XLIX. VODE NA SREDNJEM KRANJSKEM,

KI TEKO POD ZEMLJO

EKOČE VODE SREDNJEGA Kranjskega ne obdrže vse svoje prostosti in svobodnega zraka do izliva v večje vodovje; velik del se mora dati zapreti v zemljo in ne pride več — vsaj v tej deželi ne — na svetlo. Kako pa se to dogaja, sem že zgoraj jasno razložil …

Jezero izvira pol milje od Cerkniškega jezera. Pravijo, da prihaja ta voda iz Cerkniškega jezera, ker ima od tod ime. Jezero pomeni namreč v našem* kranjskem jeziku toliko kot jezero. Vendar pa mislim*, da ne izvira iz Cerkniškega jezera, ker tega ne dopušča njegov izvor, ki leži precej više kakor Cerkniško jezero. Je dokaj velika voda. Čeprav je jezero suho, Jezero vendar teče, a ne dalj ko četrt milje, ker postane kmalu ujetnik jame ali luknje pri Škocijanu …

Rakitniščica izvira v močvirnatih, plitkih in ravnih tleh nedaleč od Ribnice. Takoj pri izviru napravi majhno jezero ali mlako, se mora pa brž po tem napihovanju ponižati in, ko je pretekla četrt milje, izginiti v zemljo. Prav mnogi mlini imajo pogon od te vode, čeprav ne teče, kakor rečeno, dalj ko četrt milje. Pri deževju visoko naraste, preplavi vse mline in je kakor jezero. Proti navadi večine vodá pa ni naklonjena ne ribam ne rakom; jih ne trpi. Če denejo vanjo ribo ali raka, ta prècej pogine, tako da izgubi tukaj pregovor »raka so v vodo dali« svoj pravi pomen. Vendar — in to je čudno — voda ni nezdrava, ampak prav dobra za kuho in pitje: prebivalci tod okrog ne uporabljajo druge. Pravijo, da je bila nekoč prekleta, in pripovedujejo mnogo bajk, med drugim, da je videti ob določenem času poleti pri izviru morsko ribo. Jaz* pa nisem mogel najti nikogar, ki bi jo bil videl. Človek se mora dati odpraviti z njihovim izgovorom, češ da so to slišali drug od drugega. Morda je kdo samega sebe zagledal v vodi in menil, da je videl štokša …

L. PODZEMELJSKE JAME NA

SREDNJEM KRANJSKEM

ES JE DELOVANJE narave prav tako čudovito pod zemljo kakor nad njo. Sem sodijo tudi jame, ki jih je ustvarila. Ponekod so takšne, da jih ne moreš pogledati brez začudenja. Po mojem mnenju so srednjekranjske jame bolj občudovanja vredne ko vse druge. Sam* sem videl v različnih deželah in kraljestvih ne le v Evropi, ampak tudi v Afriki mnogo prečudnih jam, vendar prav zares nikjer tako redkih in občudovanja vrednih kakor v svoji domovini. Doslej so bile malo znane, ker ni še nihče o njih pisal; tudi tu v deželi je malokdo zanje vedel razen bližnjih prebivalcev, ki pa jim za take reči ni mar. Upam pa, da si bo radoveden peregrinant ali popotnik, ki bo v prihodnje prišel v deželo, utegnil ogledati več redkosti in znamenitosti, kakor so mu jih kdaj pokazali. Pred menoj* namreč ni bilo — ne da bi se hvalil — nikogar, ki bi bil vse kotičke v deželi pretaknil, vse raziskal in po možnosti sam preizkusil. Zategadelj tudi ni nihče mogel tujcu bogve kaj povedati in pokazati, izvzemši Cerkniško jezero in rudnik živega srebra v Idriji …

Marsikdo bi utegnil morda misliti, da hočem svoji domovini le pomagati s peresom in ga dati njeni slavi za perut, da bi se z njo mogla dvigniti nad naravne lastnosti. Saj ni nič nenavadnega, da marsikdo domovino tudi s pretiranimi slavospevi povzdiguje. Zagotavljam* pa prijaznemu bralcu, da ne navajam ničesar za resnično, o čemer se na lastne oči nisem prepričal; kadar pa povem kaj, česar sam nisem videl, tedaj vedno pristavljam, da tega sam* nisem videl, ampak zvedel iz sporočila določenih ljudi ali iz ljudskega pripovedovanja. Upam torej, da pričakuje razumni in dobrosrčni bralec od mene resničnih podatkov in da mi prav tako zaupa, kakor si jaz prizadevam, da mu ustrežem brez zavestne potvorbe. Preglejmo torej malce srednjekranjske jame in razsvetlimo njih temo z ljubeznivimi in zaupljivimi očmi …

Blizu Cerkniškega jezera in Škocijana je v gozdu čudovita jama, ki je z njo takole: če greš precej daleč v skalo, najdeš na koncu nekakšno sobo ali izbo in v njej podobo iz belega kamna, kakor da bi tkalec, sedeč za statvami, tkal platno. Od stropa visijo kakor gnjati, plečéta, nekaj kosov slanine in podobno, vse iz belega kamna. Dlje nisem* prišel, zato ne morem vedeti, če se dá še kaj več videti. Prebivalci iz okolice menijo, da je bila to prava naravna soba, ki je okamenela. Vendar pa je narava sama iz kapljajoče vode, ki se je spremenila v kamen, izumetničila te podobe in se pošalila, da bi kot mati umetnosti ljudem namignila, naj se z tesnobo lotijo lepih umetnosti in dela prav kakor ona, ki nikjer ne praznuje ne lenari, marveč se kaže marljivo celo na takih krajih zemeljske notrine, kjer je tiho in samotno …

Pri Krki, namreč nad izvirom reke Krke, se skale umikajo strašno globoki jami. Sam* sem šel vanjo skoro miljo globoko. Ponekod so notri izredno velike luknje in v nekaterih se vidi les, oglje in pepel. Iz tega se dá sklepati, da je nekoč v nevarnih in negotovih časih bila jama obljudena. To potrjuje, kar pripovedujejo domačini, da so se namreč nekdaj, ko so Turki vdirali v deželo, ljudje zatekali vanjo in skrivali …

Med Čušperkom in Dobrepoljem in tam okoli so tri jame ali luknje, ki se popolnoma perpendiculariter ali navpično poglabljajo v zemljo kakor vodnjak. K tem jamam hodijo vsako leto s procesijo in jih blagoslavljajo, ker mislijo, da bi, ko bi blagoslova ne bilo, velika nevihta prišla iz njih, ki bi okoličanom opustošila vsa polja. Nekoč so nekoga spustili na vrvi v eno teh jam; ko so ga spet privlekli na dan, je izgubil um in ostal nor ne le nekaj let, ampak je tudi v blaznosti umrl. To mi* je potrdil njegov sin in več drugih ljudi kot resničen dogodek… Blaznost je morala nastati ali zaradi hudih in strupenih hlapov, ki so spodaj v jami, ali zaradi prevelikega strahu pred prikaznijo, ki jo je morda zagledal. Skoro bi se prej odločil za zadnje ko za prvo … Da so često pod zemljo pošasti, potrjujejo dovoljno rudniki in deloma tudi druge špilje ali globoke zemeljske votline, ki niso — kakor so našli — brez strahov …

LI. KRESOVI NA SREDNJEM KRANJSKEM

AKOR SVARIJO V OBEH prejšnjih petinah vojvodine Kranjske deželo z ognjenimi znamenji, tako se godi tudi v tej tretji petini ali na Srednjem Kranjskem. Tukaj so zaradi Turkov urejeni kresovi na visokih gorah tako, da jih od tistih krajev, ki so Turčiji najbližji, do glavnega mesta Ljubljane prižigajo kot nekakšno geslo zavrstjo v določenem redu.

Kraji, kjer dajejo znamenja, so: 1. Vinica, 2. Poljane (na gori Prelibelj), 3. Kostel (na gori Škril), 4. Fridrihštajn pri Kočevju ali pa na gori nad Črnim potokom, 5. Ribnica (pri Sveti Ani), 6. Ortnek, 7. Turjak (na Ločniku), 8. Ig, 9. glavno mesto Ljubljana.


Na Vrh