Vključevanje Slovenije v rimsko svetovno civilizacijo

Antično obdobje obsega čas rimske osvojitve Vzhodnih Alp na prelomu letoštetja in ustalitve njihove civilizacije ter sužnjeposestniške družbene ureditve v naših krajih v prvih treh stoletjih našega štetja.

Prihod Rimljanov oznanja novo obdobje v historičnem razvoju naših krajev. Z uvedbo pisanih sporočil o vzhodnoalpskih prebivalcih in pokrajini vstopi slovenski prostor v zgodovino. Rimska družba ni stala le visoko nad vsem, kar je dosegla prazgodovina, ampak je presegla tudi vse, kar je civilizatoričnega ustvaril srednji vek. Uradni sli, popotniki, legije in tako dalje so prinašali v novo pridobljene dežele rimsko kulturo, govorico in materialne dobrine. Z izgradnjo cest, postavljanjem poštnih postaj, ustanavljanjem oporišč, zaselkov in mest ter doseljevanjem italskih in drugih prišlekov se je pričela načrtna romanizacija in vključevanje v sredozemsko antično omiko.

Prebivalce naših krajev so preplavili v rimski polindustrijski proizvodnji izdelani predmeti. Okusno narejeni in ceneni množični izdelki, s katerimi so se domačini srečavali vsak dan, so prežemali njihov okus in gledanje. Dosežki rimske proizvodnje so izpopolnjeni do te mere, da jim v tradicijo in podedovane obrtniške okvire uklenjena prazgodovinska proizvodnja ni bila konkurenčna. To je pomenilo usihanje moči domorodnih naselij in pogojevalo njihovo ekonomsko preobrazbo in preusmeritev na poljedelstvo. Namesto poprejšnjih ročnih izdelkov, z vrednostjo unikatov in izvirnega spomenika, so nastopili svojo pot predmeti množične proizvodnje z oblikovalsko kakovostjo. Kamor je prišel Rimljan v teh zgodnjih časih, je prinesel s seboj na kolovratu izdelano lončenino, v kalupih vtisnjene oljenke, v modele vpihano steklo, vlite bronaste predmete, z realističnimi podobami in pisavo opremljene novce ter kamnite spomenike z napisi — prvimi razvozlanimi pismenkami na našem ozemlju.

Opis slovenskih pokrajin v antičnih virih

Prehodno vlogo Slovenije v prazgodovini in izrazito tovorjenje nakazujeta grška geografa Herodot in Strabo. Že v teh najzgodnejših oblikah trgovanja je predstavljal naš prostor križišče prometa z vzhoda in severa. V nasprotju s predeli v centralnem Balkanu in osrednjih Alpah, katerih pomen je predvsem v povezavi severa z jugom, ima Slovenija obsežnejšo vlogo. To dokazuje tudi podatek, da je skozi te predele držala jantarna cesta, na katero se je pri takratni postojanki Nauportus (Vrhnika) navezala hiperborejska pot Donava—Sava; to posebej opisuje pripoved o Argonavtih.

Promet je sprva potekal prek prelaza Okra, najnižjega dela Alp, ki ga danes upravičeno enačimo s postojnskimi vrati. Šele po izgradnji ceste v 1. stoletju je potekal iz Ogleja čez Hrušico.

Antični viri nam spričo razdrobljenosti pokrajine ne podajajo naziva, ki bi vključeval v enoto celotno današnje slovensko ozemlje. Najustreznejša zemljepisna opredelitev bi bila Ilirik, vendar sega ta le do vznožja Alp in plodnih ravnic Panonije.

Naravno mejno ločnico med rodovitno severnoitalsko ravnico in kraškim zaledjem predstavlja izvir Timava, kakor ga je orisala Diomedova mitična pripoved o tamkajšnjem božanstvu ljudožerskih belih konj. Ta prostor je primerno orisal Pomponius Mela z ugotovitvijo: »Tergeste (Trst), ki leži v skrajnem zalivu Jadranskega morja, zaklučuje Ilirik.« Ime pokrajine Panonija je sprva označevalo svet vzdolž obeh bregov Save. Kasneje se je raztegnilo na pokrajino do Donave, ki je ohranila to oznako še v srednjem veku. V nasprotju s tem ime Norik od 3. stoletja pred našim štetjem dalje označuje zvezo vzhodnoalpskih plemen v posebnem kraljestvu. Ker je bilo tudi to poimenovanje — podobno kot pojem Ilirija — prilagojeno upravnim in pravnim dejstvom in ni bilo oprto na zemljepisno etnične podlage, se ni ohranilo v naslednji čas. Posamezne dežele so bile v srednjem veku na novo poimenovane, ali so prevzele celo svoje prazgodovinske oznake: Carinthia - Koroška, Styria — Štajerska, Carniola — Kranjska, Carneola — Gorenjska, Goritia — Goriška. Kako podrobno so se obdržala do danes, potrjujejo prazgodovinska in rimska imena rek, krajev, predelov in gora. Za dokazovanje obstoja staroselskih prebivalcev v času prodora naših prednikov so važna prevzeta imena, tako Tergeste — Trst, Trieste, Iustinopolis — Žusterna, Giusterna, Siliganum - Solkan, Longaticum — Logatec, Carnium — Kranj, Atrans — Trojane, Celeia — Celje, Poetovio — Ptuj. Še bolj potrjujejo sožitje Slovanov z domorodci v slovenščino prevedena rimska imena: Ad Pirum — Hrušica, Ad Malum - Jablance, Ad Fornulos — v Pečeh pri Bukovici, Acervo — Gomila (ledina pri Stični), In Alpe - Planina in tako dalje.

Posebnost antičnih virov so pritožbe nad surovostjo vremenskih razmer v jugovzhodnih Alpah. Zato je menil Kasij Dio, rimski upravnik naših krajev, da živijo Panonci najbolj bedno od vseh ljudstev. Odmev te pretirane govorice srečujemo še v 8. stoletju, ko pravi vir: »V goratem Noriku je pokrajina mrzla in le delno rodovitna.« Vendar pa Plinijevo sporočilo, da pucinska (Prošek oziroma Devin pri Trstu) vina zorijo sredi razbeljenih skal in primerjave s sodobnimi izsledki raziskave oglja kažejo, da je na tem območju prevladoval listnat gozd in da je bilo vreme podobno današnjemu, če ne celo nekoliko vlažnejše in toplejše.

Te ugodne okoliščine so spodbudile Rimljane k širokopoteznim krčenjem gozdov na Primorskem, v okolici Ljubljane, na Krškem in Ptujskem polju. Izboljšave v poljedelstvu so skušali dopolniti še z izsuševanjem, pri čemer je osušitev Ljubljanskega barja z regulacijo toka Ljubljanice gotovo največje početje. Vsi našteti ukrepi so ustvarili možnosti za intenzivno gospodarsko izrabo in boljše življenjske možnosti prebivalstva. Napredek kmetijstva razberemo iz vesti, da so iz panonskih predelov izvažali žito v Italijo. Drug podatek razvršča zemljišča in obdelovalne površine po kakovosti v pet skupin: prvovrstna polja, drugovrstne njive, gozdovi z žirom, navadni gozdovi in pašniki.

Na podlagi te zelo ugodne ocene možnosti preživljanja, upoštevaje kapacitete mestnih vodovodov, ob poznanem številu prebivalcev širšega sisačkega Posavja in števila udeležencev pri panonsko-dalmatinskem uporu ugotavljamo, da je znašalo osem ljudi na 1 km² povprečje gostote prebivalcev antične dobe. Tako moremo iz teh podatkov sklepati na največ 200.000 naseljencev naših krajev v rimski dobi.

Prazgodovinska ljudstva v rimski dobi

Naši kraji kažejo v antični dobi mnoge samonikle posebnosti v primerjavi s splošnorimskimi duhovnimi in tvarnimi ostalinami. Osnove teh prvin so navezane na geografske razmere našega ozemlja, vplivanja dediščine kultur domorodnih prebivalcev in posredovanje sosednjih sredozemskih, balkanskih in srednjeevropskih omik.

Trije zemljepisni pojmi: Alpe, Kras in poslednji izrastki panonske ravnice s pripadajočimi griči; trije prazgodovinski etnični pojmi: Iliri, Veneti in Kelti; tri rimske province: Illyricum, kasnejša Pannonia oziroma Dalmatia, Noricum in deseta pokrajina Italije — Venetia et Histria, zgovorno kažejo omenjena vplivna območja ter izrazito prehodno vlogo danes slovenskih pokrajin.

Od obsega naselitve posameznih prazgodovinskih plemen v obdobju pred rimsko zasedbo je odvisen razvoj kasnejših antičnih kulturnih središč in pokrajin. Po sedanjem poznavanju sodijo k starejšim ilirskim ali venetskim prebivalcem na jugu naših krajev poleg Histrov v Istri in Japodov v Beli krajini in okolici Snežnika še Rundikti z bivališči pod Slavnikom pri Rodiku, Subokrini v dolini Pivke in Vipavski dolini, Katali v dolini Reke in zaledju Koprščine, Menokaleni na robu Krasa. Severno skupino s predpostavljenim keltskim življem so tvorili Karni od Tržaškega zaliva do Karnskih Alp, Tavriski v osrednji Sloveniji s središčem na Vrhniki in Latobiki na Dolenjskem. Od noriških plemen so segali Ambisonti v gornje Posočje, Ambiliki so prebivali v Ziljski dolini, Noriki so naseljevali osrednjo Koroško, Uperaki pa domnevno južno obrobje Pohorja. Okolico Ptuja so naseljevali Serapili, Sereti in Iasi. Za slednje je jasno, da so bili v vzhodnem območju Poetovione, in sicer pri Varaždinskih Toplicah. Le delno so segali s svojimi izrastki v naše kraje Boji v vzhodnoštajerskem gričevju, Kolapijani vzdolž Kolpe in občasno Liburni, ki so bili tedaj naseljeni na prostoru Čičarije in Brkinov.

Večje prazgodovinske skupnosti so predstavljale v času prodora italskega kapitala, predvsem pa po osnovanju Ogleja, obliko varovanja lastnih interesov nasproti tujcem. Najbolje se zrcalijo razmere med prazgodovinskimi prebivalci v odnosu do Rimljanov ob odkritju zlata na tavriščanskem ozemlju, ko so ti izgnali tujce. Nemiri domačinov so sprožili kazenski pohod, ki ga je vodil konzul C. Sempronius Tuditanus leta 129 pred našim štetjem. Zlom tavriščanske oblasti so izrabili Noriki in se razširili do postojnskih vrat. Kot zavezniki Rimljanov so šli pred senat s svojimi poslanci. Z ločenimi delegacijami so hodili v Rim še Histri (zveza plemen Menokalenov, Katalov, Subokrinov in Fekuzov), Tavriski in Karni. To mirno sožitje je pretrgala v letu 177 pred našim štetjem priključitev Istre k rimski državi.

Velika nevarnost, ki je prek Slovenije ogrožala matično deželo imperija ob načrtovanih vpadih Grkov in genialni Hanibalovi zamisli o sočasnem pohodu zaveznikov s severovzhoda, je postala resničnost v času Cezarjeve uprave nad Ilirikom. S svojim pronicljivim umom je spoznal, da posest kraških višin in njihovega vzhodnega zaledja pomeni gospostvo nad zgornjo Italijo. Zato je takoj okrepil rimske položaje v Istri in priključil okrožje Trsta z delom kraških pokrajin k svoji upravni enoti. Cezarjeva nenadna smrt same zamisli ni zavrla. Kmalu po ureditvi nasledstva je novi cesar Avgust pričel osvajalno vojno na Balkanu. Z ogromno vojsko 12 legij-armad je sprožil osvojitve z obkoljevalnim manevrom. Iz Ogleja in iz Senja je krenil leta 35 pred našim štetjem proti Sisku in sproti lomil upor nasprotnikov. V triletnih srditih spopadih, ko je bil dvakrat ranjen celo sam cesar, je Rimljanom uspelo pokoriti Tavriske, Japode in druga plemena južno od Save. Častni napis, ki je bil odkrit na Štalenskem vrhu, potrjuje skoraj sočasno varuštvo Rimljanov nad noriškim kraljestvom.

Vključitev naših pokrajin v sestav sredozemske rimske države je soočil staroselske skupnosti z dvojnimi težavami. Vojaška pokoritev je sprožila namreč naval iskalcev prirodnih bogastev in prekupčevalcev, ki so plenili huje od naravnih ujm. Država je uvedla tudi dotlej neznane davke. Končno je prodor raznovrstnih cenenih izdelkov, narejenih v sredozemskih središčih, postavil ekonomijo naših prazgodovinskih plemen v brezizhoden položaj. Glede na to so ljudstva severnega Balkana komaj čakala na priložnost, da se otresejo nezaželenega jarma. Po manjših predhodnih uporih so se v trenutku, ko so Rimljani ob načrtovanih osvajanjih germanskih dežel severno od Donave odpeljali vojaštvo, dvignili k vsenarodni vstaji, imenovani dalmatinsko-panonski upor. V Rimu so govorili, da je upornikov 800.000, od tega 200.000 pešcev in 9000 konjenikov. Pod poveljstvom izkušenih vojskovodij — oba sta se imenovala Bato — se je del te neizmerne množice namenil v Italijo, ki jo je z njenim ozemljem povezoval obmejni pas Nauporta in Tergesta. Razvoj dogodkov je pretresel nebranjeno prebivalstvo Italije. Vstajniki so imeli do Rima le nekaj dni! Takojšen odpoklic rimske armade je zavrl namero Ilirov, da morebiti zasedejo del Italije. Iz jedra v Sisku so Rimljani naskakovali upornike, katerih premoč je bila sprva znatna. Dolgotrajno uničevanje je slabilo moč upornikov. Najhuje pa je bilo, da je po porazu ob reki Bathinus (Bednja pri Varaždinu) prišlo med njimi do razdora. Čeprav je desitijatski Bato na plemenskem sodišču obsodil soimenjaka na smrt, v ravninskih predelih vstaja ni bila obnovljena. Sam se je z uspehom upiral še dobro leto, dokler ni bil v Ardubi (Vranduk) obkoljen in ujet. Na vprašanje rimskega poveljnika, zakaj se je uprl, je odgovoril: »Ker ste nam poslali volkove za pastirje.« Iz tega sklepamo, kako brezdušno je nova oblast izžemala pokorjena ljudstva in kako globok je bil prepad med patriarhalno družbo staroselcev in visoko razvito civilizacijo Rimljanov.

Romanizacija Vzhodnih Alp

Pomen prekvašenja starejših prazgodovinskih naseljencev z rimskim mišljenjem je težko podrobneje odrediti. Sodeč po hitrem prevzemanju dobrin vsakodnevne rabe bi menili, da se je rimska omika kmalu zaplodila med domačini. Vendar ohranjanje materinega jezika, lastnih imen, značilne noše in tako dalje, spričuje, da je bilo stapljanje samo površno.

Podrobneje se da slediti romanizaciji po naseljevanju odsluženih vojakov, iskalcev rud, trgovcev in po ustanavljanju urbanih tvorb, žarišč rimske civilizacije. V zgodnjerimski dobi, ko je bilo število prišlekov neznatno, srečujemo stotnijske občine, v katere so Rimljani združevali staroselce, da bi jih vključili v rimsko samoupravo, ki je slonela na sodelovanju državljanov. Poimenovanje državljana (civilis) je postalo sozvočnica za njihovo ureditev — civilizacijo. Zato so težili Rimljani k izgradnji enotnega upravnega obrazca in prilagajali v tem pogledu nerazvito plemensko ureditev svojemu vzorcu. Težnja po ureditvi je ohranila večinoma poprejšnje plemenske enote, le da so jih upravljali vojaški poveljniki ob podpori domačih voditeljev. Z nadaljnjim razvojem so presadili Rimljani tudi k nam sredozemsko mestno kulturo z ustanavljanjem kolonij in municipijev (mesta brez pravice trgovanja). Mesto je bilo sedaj enotno upravno središče svojega okrožja, domačini pa so ohranili neki lasten teritorij. Ta poteza Rimljanov je zanimiva še toliko bolj, ker so pri kolonizaciji upoštevali prazgodovinsko poselitev in se raje naseljevali v neobljudenih nižinah. Glede na to ne preseneča, da se je ena glavnih pritožb upornih legionarjev leta 14 našega štetja v Nauportu poleg prenizke plače in brezdušne discipline nanašala na dejstvo, da tiste, ki slučajno preživijo, pošiljajo v kraje, kjer namesto njiv dobijo zaraščeno močvirje in neotrebljen hribovski svet. Ker so legije prav ta čas gradile cesto in mostove čez barje in so tedaj ustanavljali Emono ter okrepljeno poseljevali Ljubljansko kotlino, je bilo gotovo mišljeno Ljubljansko barje in Slovenija.

Zametki Emone (Ljubljana) kot najstarejšega rimskega koloniziranega mesta v Sloveniji segajo že v čas Avgustovega prodora na severni Balkan. Z odlokom jo je ustanovil cesar Tiberij leta 14. našega štetja. Mesto je pretežno naselil z odsluženimi vojaki legije XV Apollinaris in z italskimi kolonisti, čemur so botrovali politični razlogi, saj je morala biti Emona poleg trdnjave Oglej glavni branik rimske civilizacije na tem občutljivem območju. Spričo strateško in vojaško nadvse pomembne vloge slovenskih pokrajin je razumljiva hitra romanizacija tudi ostalih predelov. Cesar Klavdij je ob pripojitvi Norika rimski deželi leta 45 podelil pravice municipija Celei, Vespazijan pa povzdignil, v znak zahvale, ker je bil oklican za cesarja v taboru legije XIII Gemine na Ptuju, v municipije naselbine Neviodunum (Drnovo pri Krškem), Flavia Solva (Lipnica-Leibnitz) in Andavtonia (Ščitarjevo pri Zagrebu). Zaključek rimske urbanizacije pomeni osnovanje kolonije Poetovio za vlade cesarja Trajana leta 103 našega štetja.

Dotok italskih kolonistov v ta mesta je trajal sto let in se je upočasnil po Trajanovi dobi. Prihajali so kot vojaki, trgovci in podjetniki raznih strok, delno tudi kot predstavniki severnoitalskih trgovskih hiš. Drugo močnejšo skupino prišlekov so tvorili galski in germanski podjetniki. Pod Hadrijanom na zač. 2. stoletja našega štetja se je življenje v naših krajih ustalilo; v tej dobi so bila zaključena številna javna dela, tako obnova obeh glavnih cest v smeri Ljubljana—Celje— Ptuj—Lendava in Ljubljana—Trebnje—Drnovo—Obrež. Vendar pa je bilo ob vdoru Kvadov in Markomanov leta 169 zelo skrčeno število staroselcev; izginil pa je tudi del prebivalcev italskega izvora. Opustošenje germanskih plemen ter istočasna huda kuga sta na širokem območju pretrgali življenje antike in prizadeli predvsem sestav iliro-keltskih domačinov. Takrat so propadle številne kmetije na odprtem polju in bližnjem pogorju. Naslednja, predvsem za naše kraje težka desetletja so le stopnjema zacelila rane; jasno je vidno, da je v teh ujmah izginil znaten del staroselcev. Poslej je na nagrobnikih vse več latinskih imen, kar nazorno kaže, da je bilo po dveh stoletjih prilagajanje skoraj popolno in da so ob prišlekih tudi domačini iliro-noriško-keltskega izvora prevzeli rimsko duhovno kulturo in se romanizirali.

Postopek porimljanjenja oziroma celo neke vrste svetovljanskega poenotenja in mešanja prebivalstva sredozemskega prostora je v Sloveniji pospešil dotok novega življa. Po kvadsko-markomanskih vojnah je ostalo ogromno neobljudenih posesti. Verjetno je bilo število opustošenih kmetij tolikšno, da tudi v kasni antiki ni bilo potrebno krčiti novih ledin. Na izpraznjena gospodarstva so se naseljevali prišleki z vseh krajev imperija. Od konca drugega stoletja dalje zasledimo med kolonisti predvsem številne orientalce, kar moremo povezati s prihodom vzhodnih legij. Sedaj je razvidno, da je prišlo v tem času do temeljite menjave sestava prebivalcev, da je bila opravljena unifikacija z dotokom prišlekov z vseh krajev države, kar je pripeljalo v mestih in neposredni okolici do uporabe rimskih napisov, šeg in noš. Staroselsko ljudstvo je ohranjalo svoje kulturno izročilo v odročnih krajih in je tu le v manjši meri zapadlo romanizaciji.

Uprava pod Rimljani

Po okupaciji so Rimljani združili novo pokrajino v provinco Ilirik. Po dobrih sto letih so Ilirik razdelili v Dalmacijo in Panonijo, h kateri spada tudi vsa vzhodna Slovenija. Pokrajina severno od Save je bila vključena v provinco Norik. Zahodna Slovenija je bila pripojena regiji Histria in Venetia. Vendar so Rimljani sprva izločili zahodno Slovenijo v Vojno krajino s središčema v Ljubljani in Čedadu, da bi preprečili in onemogočili presenečenja, kakršno je bil upor Panoncev in Dalmatov.

Pripadnost zemljepisno zaključenih pokrajin k posameznim rimskim upravnim enotam se je izoblikovala že v prazgodovinskem obdobju. Ta območja so Rimljani združili v mestna okrožja. Tako je zajemala Koroška območje Virunuma (Gospe Svete), Podravje okoliš Poetovia; Pomurje je bilo delno pod mestno upravo Flavia Solva, delno v okrožju Salla (Zala, Zalalövö); porečje Savinje in Voglajne je upravno sodilo k mestu Celeia, večina Dolenjske je bila v okrožju postojanke Neviodunum; osrčje Slovenije je zajemala Emona, Čičarija in Brkini so sodili deloma pod Tarsatiko (Reka, Trsat), deloma pod Tergeste, kamor je štel tudi Kras. Zahodna Slovenija je bila morda pod upravo iz Forum Iuli — Civitas (Čedad) ali v območju naselbine Iulium Carnicum (Zuglio v dolini Bele).

Do spremembe meje med Panonijo in deseto regijo je prišlo iz vojaških razlogov. Skoraj dvestoletno mirno življenje v naših krajih je prekinil nepričakovan udarec Kvadov in Markomanov leta 169 našega štetja. Ta plemena so prodrla vse do Oderza v bližini Benetk, odpeljala zajeten plen in odgnala iz Vzhodnih Alp v sužnost baje pol milijona ljudi. Cesar Mark Avrelij je preganjal ta plemena s severa celo v njihovi domovini na Češkem; med temi ljudstvi omenjajo viri tudi Sikobote in Sosibe, za katere domnevajo nekateri znanstveniki slovanski izvor. Krvave izkušnje so izučile Rimljane, zato so ustanovili neko prednjo stražo Italije v Alpah. Spričo tega so razširili nekdanjo Vojno krajino in prestavili mejo na črto Trojane—Stična—Snežnik.

To delitev je povzel kasneje tudi Dioklecijan, ki je razbil prvotne province v manjše enote. Pomenila je deloma vrnitev na prazgodovinsko izročilo, saj je bil Poetovio znova vključen v Norik, in to v Obrežni. Celjski prostor je bil hkrati važen člen v rimski obrambi Vzhodnih Alp, saj je imel v okviru omenjene province posebno mesto. Istočasno je dobil Neviodunum v novo osnovani provinci Savia (Posavina) za upravnika korektorja, torej visok upravni položaj. Dioklecijanova cepitev v nove enote pomeni zadnji večji upravni poseg, kajti točno sto let kasneje — leta 395 — se dejansko zaključi rimski mir — pax Romana — v naših krajih. Z opustitvijo obdonavske obrambe se je pričelo preseljevanje narodov. Odslej se umika prejšnje prebivalstvo v zavetje visokogorskih pribežališč, kar docela spremeni dotedanjo rimsko upravno razdelitev v Sloveniji.

Gospodarstvo, trgovina in prehod na polindustrijsko rimsko proizvodnjo

Že dolgo je znano, da Rimljani niso ljubili neromaniziranih in nekultiviranih pokrajin, in sicer iz zelo preprostega razloga, ker se z revežem ne da trgovati. Zato opažamo že v predzasedbenem obdobju, da so močno razvejane rodbine iz Ogleja pošiljale v Vzhodne Alpe svoje sužnje in osvobojence, da bi spodbudili domačo obrt pri prazgodovinskih skupnostih in ustvarili osnovo za trgovanje. Spričo naravnih bogastev se je ta daljnovidna poteza kasneje obilno obrestovala.

Prazgodovinsko trgovanje naših krajev z južnim sosedom izpričuje grški polihistor Strabon. Po njem je dobival Oglej s severa sužnje, usnje, krzno, živino in med v zameno za italsko olje, vino in »morske dobrine«. Kasneje so prevzele trgovino vina in olja primorske in istrske veleposesti in razpošiljale oboje daleč na sever ter v sredozemska pristanišča. Glede na nadvse raznovrstno živinorejo, dokazano z izkopaninami, so trgovali s predelanimi živili iz posušenega mesa domačih živali in divjačine do številnih mlečnih izdelkov. Plinij omenja med izvoznimi dobrinami ribe iz alpskih jezer, polže in posebej predelano zelje imenovano saliunka. Vendar je šele pozna antika označila panonsko ravnico kot plodno, kar je gotovo izraz uspele širše krčitve gozdov in izsuševanja barij ter močvirij. Tudi Dio Kasij omenja med glavnimi proizvodi poljedelstva ječmen in proso ter iz tega izdelano pijačo, verjetno posebno močno pivo, ki so mu Iliri pravili sabajum. Domnevno je le za domače potrebe prebivalstva Panonije cesar Prob dovolil saditi trte, čeprav je sporočeno že za prazgodovinsko davnino, da pijejo Obsavci kislo vino in da Kraševci pridelujejo izbrano in slovečo pucinsko kapljico.

Bogastvo obsežnih gozdov, antični pisatelji so jim pravili neskončni gozdovi, gozdovi z žirom, navadni gozdovi, je bilo vir načrtne gospodarske izrabe. Očitno je bila v navadi še sedaj v Slavoniji poznana paša prašičev v hrastovih gozdovih. Drugi vidik izrabe pa je bila sečnja ogrevalnega in gradbenega lesa. Obsežno gozdarsko ekonomijo v območju Trnovskega gozda dokazuje v Ajdovščini odkriti nagrobnik cesarskega logarja. To hkrati spričuje najraznovrstnejše oblike dodatnega lesnega gospodarstva, od predelovalcev do oglarjev in smolarjev.

Najbolj pomembna antična industrija zahodnih predelov Slovenije — mišljena je predvsem Koroška in okolica Bohinja — je povezana s pridelovanjem železa in izdelovanjem znanega in opevanega noriškega jekla.

Kopanje rude, taljenje in kovanje je bilo v rokah domačinov. Že zelo zgodaj so prevzeli prekupčevanje dokončnih izdelkov v svoje roke oglejski osvobojenci razvejanih družin Caesernii in Barbii. Količinski obseg izdelave podajajo sedaj v zelo zaokroženi podobi izkopanine na Štalenskem vrhu, iz katerih je razvidno, da so raznovrstno kaljeno oziroma ojeklenelo orodje pošiljali v Afriko, na Bližnji vzhod, v Španijo in drugam.

V prazgodovinski in zgodnjerimski dobi so naravna bogastva in kmetijski pridelki edine dobrine, s katerimi so prebivalci Slovenije trgovali z Italijo; kakor dokazujejo maloštevilne najdbe novcev, je bila ta izmenjava malenkostna. Vzpon trgovine in obrti na novih osnovah je nastopil šele v 1. stoletju našega štetja, kar potrjujejo tudi bolj številne novčne najdbe. Prehajajoče in stacionirano vojaštvo je okrepilo kupno moč prebivalstva in z njo pogojeno večje povpraševanje. Kot finančno močna sestavina je vojska skozi desetletja večala povpraševanje in oživljala obrti in industrijo ter omogočala prebivalstvu, da je prišlo do kapitala ter tako do možnosti udeležbe v izmenjavi blaga. Pomemben vir dohodkov je bilo v Sloveniji kot izrazito prehodnem območju tovorništvo in z njim povezane dejavnosti.

Razvejana industrija srednjega cesarstva je vnašala nove potrebe. Sedaj je ponovno vzcvetelo rudarstvo med drugim premoga in svinca, očit je tudi razvoj kamnoseške obrti. Odpro velike kamnolome v Podpeči, Vitanju, Šmartnem na Pohorju in vrsto manjših. Medtem ko so v začetku 1. stoletja Emonci uvažali marmor iz Nabrežine, pa je večina mlajših spomenikov vzdolž Save, Drave in celo Mure narejena iz pohorskega marmorja. Iz tega so tudi posamezni spomeniki blizu Blatnega jezera in v okolici Novega Sada.

Sorazmerno pozno so se začele obrtniške dejavnosti, razen v tistih panogah, ki so slonele na bogati umetnoobrtni in torevtski dediščini naših krajev. Tako lahko navežemo na latenske vzore okrasne dele noriško-panonske ženske noše, bronaste okove, posode, mnoge različice fibul in celo iz tega tehničnega izročila nastale paradne oklepe poznega cesarstva. Manj skrbna izdelava antičnih zlatarskih izdelkov naše ožje domovine dovoljuje celo sklep o obstoju zlatarskih delavnic v večjih antičnih središčih konec 3. in v začetku 4. stoletja. To podpirajo v Ljubljani odkrite srebrne palice iz državne blagajne z žigom Magnencija, očitno iz zlatarjeve zaloge. V drugih ostalinah ugotavljamo, da prevladuje skoraj vse 1. stoletje uvoz iz Ogleja, tako padanske sigilate, stekla, izdelkov iz jantarja in izbranega luksuznega nakita. Uvoz sigilate iz Galije se je pričel pojavljati šele konec 1. stoletja našega štetja; uvoz iz germanskih pokrajin je še mlajši. Hkrati zaznamujemo razvoj teh obrti pri nas. Sprva so obsežni lončarski obrati v Ljubljani, Ptuju in Drnovem pri Krškem izdelovali enostavno lončenino, oblikovno navezano na latenske forme. Postopoma so prešli na izdelavo posnetkov reliefne lončenine in celo glaziranih posod. Spričo konkurence ostalih izdelovalnih središč je razumljivo, da so obrtniki v naših krajih delali predvsem cenene proizvode, ki jih je bilo lažje razpečati na tržišču. Tako so našli vodovodne cevi in opeke z znamenjem SIS, kakor smo jih odkrili ob peči v Veliki vasi pri Krškem, v Sisku, Sremski Mitrovici, Beogradu in v dolini Japre. Od ptujskih izdelkov srečujemo keramiko s pečatom AVENIA v Szombathelyju, opeke z žigom MIF (Marcus Iunius Firminus) so izkopali v Varaždinskih toplicah, Tuhovcu in Osijeku, terilne sklede iz delavnice OF IUSTINIANI pa so našli v Szombathelyju, Sopronu ob Nežiderskem jezeru in vzdolž Drave do Osijeka. To razvejano izmenjavo blaga nakazujejo tudi številna obdravska in obsavska pristanišča, še posebej pa razpredena mreža cest in potov. Očitna je povezanost komunikacij z ravnjo takratnega gospodarskega življenja. Izredna skrb, ki so jo Rimljani posvečali cestnemu omrežju naših krajev, posebno jantarne, argonavtsko-hiperborejske poti in obeh itinerarskih cest, ki sekata rob Slovenije v smeri Trst—Reka oziroma Oglej—Beljak, se vidi iz številnih miljnikov z omembo popravila cestišča in mostov. Vse to dokazuje izreden pomen brodarstva in tovorništva v gospodarstvu pri nas ter v življenjskem standardu posamezne družine.

Cesarski in drugi odloki o omejitvi trgovine in prometa so pomenili zato za naše kraje, navezane na tranzit, konec gospodarskega razcveta. Prevoz je tako postopoma presihal, trgovina se je omejevala na zamenjavo med bližnjimi pokrajinami, zaradi česar so tudi ostale panoge in obrti začele usihati. Najdbe drobnih predmetov iz kasne antike kažejo, da življenje ni naenkrat pojenjalo. Po izrednem vzponu v začetku 4. stoletja našega štetja povsod opažamo strm zaton v izteku stoletja. Zavrte gospodarske možnosti so prisilile veleposestnike, trgovce in obrtnike, da so zapuščali nevarno pokrajino in se umaknili v Italijo ter v odročno, a relativno cvetočo Istro. V 5. in 6. stoletju je obtok denarja v Vzhodnih Alpah presahnil. Odkriti drobni predmeti tega časa govorijo za to, da življenje ni nenadno prenehalo.

Socialna zgradba rimske družbe v Sloveniji

Podedovane oblike družbene ureditve so v rimski dobi prelomno ukinili in uvedli rimsko razvrščanje prebivalstva v družbene razrede, od najvišjega plemstva, svobodnjakov z vsemi pravicami, svobodnih državljanov z omejenimi pravicami (trgovanje, ženitev) do osvobojencev in sužnjev. Podobno dokazuje noriška in histrska skupnost v predzasedbenem obdobju razčlenjenost v posamezne plasti s kralji in knezi na čelu. Toda le malo je verjetno, da bi ta red mogel preživeti v rimski obliki samouprave, naslonjeni na državljana. Zato je presledek med obema ureditvama očiten. Ob lastni prazgodovinski aristokraciji vemo za prodajo sužnjev iz okolice Iga. Verjetno pa je bila ta plast neznatna. Opis nestalnega rodovnega življenja v panonskih vaseh kaže, da v teh predelih niso poznali izoblikovane rodovne aristokracije. Po drugi strani ravno za te kraje značilno pomanjkanje označevanja pravice do dedovanja na nagrobnikih staroselcev dokazuje nerazvit pojem lastnine.

V območju Čičarije in Brkinov, kolikor so sem segali Liburni, so poznali matriarhat oziroma neko predzakonsko spolno svobodo žensk.

V začetni okupacijski stopnji so Rimljani v pomanjkanju voditeljev iz vrst avtohtonega prebivalstva ustvarjali umetno razčlenjevanje domačinov s podeljevanjem državljanskih pravic posameznikom. Kako veliko je bilo to pomanjkanje, vidimo iz dejstva, da so v Emoni vključili osvobojenega sužnja v mestno skupščino in mu dali celo funkcijo popisovalca premoženja. Neviodunumski suženj Charito je še v pozni antiki vodil mestne posesti. Tako so bili očitno prav oproščeni sužnji gospodarsko najbolj aktivni in istočasno kot številni odborniki znani požrtvovalni javni delavci. Kakor so pokazale analize sestava prebivalcev Celeie, je v obdobju do leta 180 omenjenih na napisih 12 sužnjev in 24 osvobojencev; v časovnem presledku med leti 180 in 300 našega štetja pa sta omenjena le še dva oproščenca. Ti podatki jasno kažejo, da se je antična družba spreminjala in prehajala od družbe s položajem, določenim po rojstvu, v družbo s stanom, določenim s premoženjem.

Višjo plast antične družbe v naših krajih so sestavljali poleg vojaštva lastniki večjih posesti z donosno obrtjo in denarna aristokracija. Sem štejemo v prvi vrsti iz Šempetra v Savinjski dolini znane rodbine Spektacijev, Enijev in Vindonijev, ki so kot župani in nadzorniki javnih del sodili v stočlansko mestno skupščino Celeie. Sestav občinskih svetov je bil v panonskih mestih Emona, Poetovio in Neviodunum oblikovan iz trgovcev, odsluženih vojakov, le redko pa srečamo domačine kot funkcionarje.

Najvišji družbeni razred so tvorili vsakokratni upravniki provinc. Prav upravništvo Panonije je bilo ena najvidnejših senatorskih karier in so ga zasedali le bivši konzuli. V to plast so sodili tudi vitezi in senatorji, omenjeni na najbolj zgodnjih napisih na Krškem polju. Daleč najbolj poznani aristokrat, ki je izhajal iz naših krajev, je Celjan Titus Varius Clemens, ki je opravljal najvišje državne funkcije v Rimu, Belgiji, Germaniji, Mauretaniji, Lusitaniji, Ciliciji in v Trierju. Njemu se priključuje prvi Panonec v rimskem senatu, v Ptuju rojeni M. Valerius Maximianus, ki je pričel svojo življenjsko pot iz najnižjih družbenih razmer skupaj s prijateljem Pertinaksom, kasnejšim cesarjem, v času bojev s Kvadi in Markomani pod Markom Avrelijem.

V kasni antiki so bili nekateri panonski veleposestniki senatorji. K njim bi lahko prišteli dvoje vitezov iz Poetovione.

Duhovna kultura rimske dobe in dosežki na umetniškem področju

Poročilo Veleja Paterkula dokazuje zgodnjo rabo latinščine v obsavskih predelih. Vendar pa tega izročila ne kaže posploševati, saj nam sv. Hieronim iz panonsko-dalmatinskega mejnega mesta Stridon sporoča, da so še v njegovem času ob koncu 4. stoletja našega štetja govorili okoliški domačini svoj ilirski ali keltski jezik.

Po zaslugi velikih izkopavanj in obsežnih obnovitvenih del na antični nekropoli v Šempetru pri Celju smo sedaj dobili arheološke dokaze za bogato kulturno življenje v naših krajih. Sedaj nam nagrobniki v Šempetru, poleg spoznavanja antičnega grobnega rituala in številnih vprašanj o arhitekturi in zasnutku spomenikov, omogočajo predvsem razumevanje predstavnega sveta provincialnih bogatašev. Želje naročnikov in njihov pogled na svet so osnovno idejno ozadje pri vsebini likovnih upodobitev na nagrobnikih. S simbolizmom svojih nagrobnikov spajajo velikaši naših krajev južni Norik in sosednje pokrajine z najvišjimi kulturnimi dosežki Grkov in Rimljanov. Mitološki prizori, s katerimi so okrašene grobnice, so vzeti iz zakladnice helenskega duha, iz Homerjeve Iliade in drugih grških slovstvenih del ter kažejo ne le seznanjenost, ampak celo intimno doživetje teh umetnin. Posamezni prizori na grobnici Spektacijev so do te mere domiselno zasnovani, da nas z veliko izpovedno silo popeljejo od odhoda na trojansko vojno, po težki poti Ifigenije do povratka v krog domačih. Isto simboliko in doživetje posredujejo tudi upodobitve satira in nimfe, prispodobe nastajajočega novega življenja, Herakla in Alkeste, ki jo heroj znova vrača v življenje, relief Ganimeda, ki ga orli vzdigujejo k bogovom, ter dovršen in občuten prizor, ko Zevs-bik odnaša Evropo prek morja v lepše, novo življenje. Tako vidimo, da preveva vse upodobitve ista misel, da se po smrti vidimo in znova zaživimo v krogu svojih domačih ali pa da bomo deležni najvišjega — božanskega — blaženstva. Najbolj so te prvine dodelane na Orfejevem spomeniku v Ptuju.

Šempetrski monumentalni nagrobniki so izjemna ostalina rimske umetnosti, pogojene s prvinami likovnega občutenja tukajšnjih keltskih domorodcev in priseljenih bogatašev. Ob tem je naravnost množičen pojav klesarsko obdelanih spomenikov in upodabljanj figuralnih ali rastlinskih motivov in preplavljanje z umetniško okrašenimi izdelki drobne plastike, bodisi samostojne ali prirejene za okraševanje predmetov vsakodnevne rabe posebnost te dobe. Značilnost teh kipov in reliefov je poudarjena težnja po pripovednem in s tem po naravno vernem upodabljanju ter polnoplastično trodimenzionalno stilno občutenje. Ob tem velja omeniti, da predstavlja rimska portretna plastika vrh, ki je ostal doslej nedosegljiv. Vodilna smer in bistvena novost v primerjavi s keltsko fantastiko je opuščanje domače tradicije v likovni govorici in prevzem helensko-rimskega načina zvestega prenašanja narave v umetnostno tvornost. Druga svojevrstna poteza provincialnorimske umetnosti v Sloveniji je njena težnja po monumentalnosti in preveličevanju. Medtem ko je prazgodovinska umetnost iskala intimni stik s človekom prek zgovornih podrobnosti v sprejemljivih merilih, vidi rimska umetnost svojo izpovednost v preseganju naravnih in ljudskim merilom prilagojenih spomenikov. Iz istih osnov raste očitno tudi želja po idealiziranju in lepšanju. Ta težnja se izraža pri sohah božanstev, ki imajo povzdignjen in ljudomil izraz ali pri boginji lepote v zares skladnem ženskem telesu in pri kipih cesarjev z oplemenitenjem črt obraza do portretov na nagrobnikih, kjer so poteze upodobljencev zmehčane in požlahtnene. Ta stil podajanja je prevladoval v 3. stoletju, ko je postala navada postavljanja nagrobnikov splošna in so preplavili ti izdelki tudi zakotne vasi ter zato opredeljujejo to stopnjo z nazivom antična ljudska umetnost.

Značilnost teh mlajših spomenikov je njihov risarski koncept in sorazmerno uspešno podajanje obrisov ter izogibanje posameznostim. Glede na to so detajli površno izdelani, večinoma nesorazmerni, ornamentalni vzorci zakrknjeni, rastlinski okras skrepenel v dvodimenzionalno shemo ali simbol. Zato je ta ploskovita umetnost bližja prvobitnemu iliro-keltskemu risarsko zasnovanemu okrasu in je očitno tudi spričo tega doživela priljubljenost med podeželani.

Organizacijska sposobnost Rimljanov in njihova ljubezen do monumentalnosti je prišla do polne veljave v velikih gradbenih spomenikih. Povsem na novo so postavili obsežna mesta, od prostorov za javne shode, pokritih dvoran, osrednjega svetišča do javnih kopališč in v zatišno obrobje mesta postavljenih bivalnih družinskih hiš. Zunaj obzidanega mestnega območja pa so zgradili obrtne delavnice, ki bi s smradom ali ognjem in dimom kužile in ogražale mesto. Dodatno k temu lahko postavimo ustvarjalni delež rimskih gradbenikov pri izpeljavi cest, izgradnji mostov, pristanišč in tako dalje; so dokaz rimske vojaške organiziranosti in vzajemnega dela vseh posameznikov. Po zaslugi takega kolektivnega pojmovanja občih obvez je Rimljanom uspelo ustvariti monumentalne dosežke v arhitekturi, najbolj celovito izpričane v mestih in njihovi premišljeni urbanistični zasnovi. Zato so mesta postala srčike in nosilci rimske civilizacije in pojmovanja.

Ob teh monumentalnih dosežkih urejevalnega duha rimskih arhitektov srečujemo vse sestavine, porojene v antični umetnosti Sredozemlja. Najosnovnejše je bilo zidanje stavb s pomočjo apnenega veziva, kar je omogočilo nesluten dvig bivalne kulture. Javne in zasebne stavbe so okrašene s freskami, tlakovane z mozaikom, ogrevane s centralnim gretjem, prekrite z opeko, z vrtnarsko obdelanimi atriji v sredini zgradb, s strebrišči, vodometi in tako dalje, povzemajo vse arhitektonske dosežke rimske civilizacije. Podobno prenašajo javne stavbe — templji, poslopja mestne skupščine — razviti korintski slog in neverjetne dosežke antičnih stavbarjev pri gradnji dvoranskih zgradb. Bogat arhitektonski okras je spodbudil klesarje, kiparje, slikarje, muziviste, teracerje, štukaterje, mizarje in rezbarje k dosezanju najbolj popolnih slogovnih rešitev. Likovne sestavine so sicer vključene v celovito podobo skladne antične arhitekture bazilik, forumov, term in tako dalje, vendar spričo svoje notranje zaključenosti predstavljajo enovito umetnino, najsi gre za stensko slikarstvo privatne hiše, štukaturno dekoracijo kopeli v Celei, talnih mozaikov forumskega poslopja iz Nevioduna ali za reprezentančno vilo iz Poetovione.

Vsi umetnostni spomeniki antičnega obdobja so dokaz najširšega umovanja umetnine in njenih vrednot ter v množicah zasidranega estetskega ugodja nad dognano likovno stvaritvijo. Ta skoraj revolucionarni prodor umetnostnega občutenja in osveščenosti javnosti napoveduje tudi odnos družbe do oblikovanja svojega okolja. Zato ne preseneča rimska odprtost in prevzemanje dosežkov starejših kultur.

Upodabljanje božanstev nam razkriva globino in prežetost antičnih prebivalcev Slovenije s praznoverjem. Takratni verski motivi razkrivajo tudi duhovni svet in prevzemajočo človeško misel, vklenjeno v verovanje v nadnaravne moči. Še zmeraj je živ kult plodnosti in rodovitnosti, izražen s Priapovim udom, Venerino veslo ščiti nosilca pred zlom, Merkurjeva palica varuje denarno blagostanje in tako dalje. Rimljani so priličili tudi keltske bogove svojim herojem Herkulu, Marsu, Vulkanu, Nemezi in tako dalje. Vpeljali so tudi druge, od katerih so pri nas še posebej častili boga zdravilstva Eskulapa, trgovine Merkurja, lova Diano, lepote in spretnosti Apolona ter predvsem v posebnih središčih v vseh mestih vrhovno kapitolinsko trojico: Jupitra, Juno in Minervo. Enake časti je bil deležen kult cesarja s posvetili svetemu vladarju in njegovi družini. Seveda je terjal kult samosvoje oblike liturgije s petjem in svečane himne ter druga obredna besedila. Gotovo so bile te obredne pesnitve in besedila usklajeni z latinskim slovstvenim izročilom in prikrojeni normam jezikovne uglajenosti. Ohranjenih je le malo dokazov, zato so te vrste umetnosti antike še nedorečene.

Da so bile slovstvene umetnine ljudem blizu, dokazujejo posamični spevi iz Vergila, vpraskani v opeko in odkriti v bližnjih panonskih lončarskih delavnicah. V šolah so gotovo prebirali dela velikih antičnih pesnikov, samo slovstveno omiko pa so širili izobraženci. To dokazuje nagrobni napis učitelja iz Drnovega pri Krškem, ki nam pove, da je mož poučeval grščino.

Bogato kulturno življenje in intimno povezanost z razvitim latinskim pesništvom pričujejo spomeniki, sestavljeni v verzih, tako nagrobnik Urbane iz 1. in škofa Gavdencija iz 5 stoletja. Povezanost prebivalstva naših krajev z velikani antičnega duha dokazuje dvoje pisem sv. Hieronima, naslovljenih Emoncem. Neko drugo njegovo pismo iz leta 390, namenjeno prijatelju Heliodoru, zaključuje opis rimske omike pri nas: »Več ko dvajset let je tega, kar med Konstantinoplom in Julijskimi Alpami vsak dan teče rimska kri... povsod ječanje, povsod stok revežev in smrt v mnogih oblikah. Rimski svet se podira.«