PREČASTITEMU BRALCU

LAVE VREDNI AVSTRIJSKI nadvojvoda Albertus s kito si je izbral za znamenje zemljemer z izrekom: Ni aspicit, non aspicitur. Kam je s tem meril, se ne dá za gotovo reči. Vendar domnevajo nekateri, da je kot velik zavetnik matematike in zvezdoslovja s tem menil, da zvezd ne moreš videti, če same ne pogledajo izza oblakov. Drugim, ki se jim zdi ta razlaga preveč preprosta, je bolj všeč ta, da ne more nihče v nebeških stvareh nič videti ali razumeti, ki ga nebo samo milostno ne pogleda in napoji z milostnim vplivom ali ne razsvetli nebeški duh.

Naj bo neodločeno, katera razlaga je odkrila pravi smisel in katera ne; menim pa, da prav lahko obrnem umni izrek nadvojvode, ki je nekoč tudi Kranjski vladal, na marsikaj, posebej pa še na to deželo, in da smem po pravici reči, da je danes noben tujec ne more temeljiteje poznati, razen če si jo na lastne oči ogleda in če si z neutrudljivo pridnostjo prizadeva za to, česar mu nihče brez njegovega truda ne dá, namreč za temeljito preiskavo njenega ustroja nad zemljo in pod njo. Ker pa si takega truda doslej nihče ni hotel naprtiti, smo do danes tudi v zemljepisnih delih o vendar prav znameniti vojvodini Kranjski le malo videli, čeprav so razni učeni možje, ki so obhodili veliko sveta, želeli, da bi jo že vendar kdo kakor druge vojvodine obširno opisal.

Da bi torej dosedanjo pomanjkljivost po želji odpravil, sem hotel s tem izdati čim večje delo in spraviti v njem na dan natančno podobo te dežele, tako da sem opisal ne samo naravne lastnosti njenih tal, njenih polj, gozdov, gorá, rek in tako dalje, ampak tudi njenih prebivalcev življenje, opravila, šege, bogoslužje, škofije in duhovništvo, vladne službe, stanove, viteštvo, plemstvo, deželne kneze, mesta, trge, gradove, cerkve, samostane in obmejne trdnjave kakor tudi dogodke, po letih razvrščene.

To sem dovršil s tem bolj nepopisnim trudom, čim manj se je kdo našel (izvzemši prijazno in uslužno pisarno za nekatere listine), ki bi mi bil šel na roko s potrebnim gradivom. Zakaj, kolikor mi je bilo mogoče, sem sam tu in tam zbral kak podatek iz različnih avtorjev, vendar se v tej stvari nisem mogel obogatiti ob tistih, ki so bili v tem sami siromaki, in namesto da bi si bil, kakor sem upal, pogasil z njihovimi skopimi kapljicami žejo, sem si jo vedno le dražil in večal, saj ni še nikoli nihče kaj posebnega napisal o Kranjski, kar bi mi bilo moglo pri delu svetiti.

To me je prisililo uporabljati lastno raziskovanje in ogledovanje za baklo, neutrudljivo preiskati vse kote in pregledati prav često tudi tisto, česar sonce ne vidi. Dokaj sem sicer vzel tudi iz kakega izvirnika, listine in rokopisa, ki bodo v tem delu zmerom na svojem mestu imenovani, večino pa sem vendarle črpal iz lastne izkušnje. Zategadelj lahko mirno rečem, da sporočam vse to naklonjenemu bralcu ne po kaki varljivi govorici, ampak iz zanesljivega vira s pravo podlago.

Priznati moram sicer, da se je delo proti mojemu pričakovanju povečalo v precejšnjo obširnost; vendar se nadejam, da bodo njeni vzroki, namreč nekateri vrinjeni ekskurzi, stranske pripovedi podobne vsebine kakor tudi nadaljnje razlage in opombe s svojo zanimivostjo napravili to obširnost prijetno in jo obvarovali pred dolgočasnostjo.

Drugače pa lahko resnično zagotovim, da se v to delo namenoma ali vedoma ni postavilo nič, kar bi utegnilo škodovati časti kakega duhovnega ali prosvetnega gospoda, pa najsi bo katerega koli stanu ali službe; v nasprotnem primeru pa sem po prijazni in temeljitejši poučitvi pripravljen, da to spremenim. In kakor sem tudi trdno prepričan, da ni v nobeni poli tega dela nič, kar bi škodovalo moji veri, tako vendarle še povrh in posebej izjavljam, da, če bi zoper moje pričakovanje, vednost in pojmovanje ena sama vrstica ali beseda tega zgodovinsko-topografskega opisa nasprotovala najmanjši točki ali nauku katoliške vere, jo proglašam za neveljavno. Vendar ne dvomim, da bo prijazni bralec ločil navadno pripoved ali navedek od mojih lastnih izvajanj.

Čeprav pa je to delo, z mnogimi bakrorezi osvetljeno, povzročilo silno veliko truda in stroškov, bo vendar bralčeva prijaznost in naklonjenost vse to oslabila in ne bo mi žal vsestranskega prizadevanja, če slave in časti vojvodine Kranjske ne bo onečastil z zaničevanjem ali mržnjo, ampak jo bo na mojo ponižno prošnjo gledal

z blagohotnim pogledom. Za to vljudnost mu izražam svojo vdanost in mu

želim od Boga (ki mu za srečno dovršitev tega težavnega dela

ponižno izrekam hvalo in zahvalo) čast cvetoče blaginje,

obenem pa tudi sebi čast trajne naklonjenosti.