POROČILO ERAZMA FRANCISCIJA

LI IMA GLEDE časti prednost junaški bojni meč ali razumno sukano pero, to se med učenjaki obravnava včasih z dokazi in nasprotnimi dokazi. Na obeh straneh bi se mogli sklicevati na izjave vladarjev. Znano je, kaj so nekateri cesarji in kralji dejali o tem. Mars se ponaša, da je Jupitrov sin, Minerva, da je njegova hči in princesa; po pravici se košati s tem, da je izšla iz njegovih možganov, še bolj upravičeno pa s tem, da združuje v sebi oboje: modro umetnost ali učenost in hrabrost. Tu so umni stari pesniki skrili misel, ki jo je rimski pisec Sallustius izrazil z naslednjimi jasnimi besedami: Prius quam incipias, consulto, & ubi consulueris, mature facto opus est. Ita utrumque per se indigens, alterum alterius auxilio eget. Reči hoče, da morajo telesne in umske sile, moč, hrabrost, duhovitost, razumnost in znanost, iti z roko v roki, da bi se lepo skladala nasvet in dejanje, spoznanje in dejavnost, izum in izvršitev, misel in delo.

Tako so torej prsi, v katerih prebiva lev, prav tako imenitne kakor lobanja, v kateri gnezdi bistrovidni orel (razumi: bistra misel). Tisto osebo pa, ki nosi oboje pod enim klobukom, namreč pogum in bistrost, bojevitost in razborito znanje, je treba po pravici še više ceniti. Taki paladinski naravi in načinu so bili vdani učeni vojskovodja Ksenofon, prvi rimski cesar Julij in rimski vojskovodja Paterculus, da molčim o mnogih drugih. Njihova martialska slava bi bila morda že zdavnaj z mečem vred zarjavela, ko bi se ne bila zvezala z njihovim učenim peresom in se tako ohranila do naše dobe.

Take vrste učeno hrabrost in hrabro učenost občudujemo po pravici tudi danes ta dan v preblagorodnem gospodu, gospodu Ivanu Vajkardu Valvasorju, baronu iz Medije in Zavrha, gospodu na Bogenšperku in v Praprečah in tako dalje. Gre mu še večja hvala, ker si je prizadeval tako z meča kakor učenega peresa konico bolj za slavo, čast in glorijo svoje preslavne domovine kakor pa za svojo lastno. Kljub temu je našel tem večjo čast tudi sebi, ker jo je bolj zanjo iskal kakor zase; z njeno raste tudi njegova.

Ta gospod ni hotel omejiti svojega častnega truda, ko se je slavno obnesel v vojskah (zato so spoznali, da je vreden vihteti stotniško palico nad pešci vojvodinske Dolenjske), ampak se je tudi kakor drugi Ulikses z daljnimi popotovanji po svetu ter po knjigah in učenih znanostih usposobil, da je mogel izkazati čast in slavno uslugo ne le svoji dragi domovini in baronskemu stanu, ampak vsemu učenemu svetu, ko mu je pred óči postavil in odkril različne zglede svoje globoke izkušenosti i v skrivnostih narave i v matematiki in geografiji ali zemljepisu.

Med vsemi deli pa utegne po mojem mnenju nositi krono pričujoče krasno in častno delo, ki je v njem slave vredno vojvodino Kranjsko, svojo drago domovino, opisal tako marljivo in izčrpno, povrh še večinoma po lastni izkušnji in dognanju. Tu je predvsem pokazal posebno in vse hvale vredno krepost, ker je — da bi omenjeno svojo domovino dvignil iz sence tujega neznanja na svetlo — prehodil marsikatero temno špiljo in jamo ter je, dalje, razsvetlil s svojim bedenjem marsikdaj pol noči ali vso noč, da bi iz mnogih listin in originalov ali pa iz pisanja tega ali onega učenega moža pobral kako vest; tekmoval je prav zares s Herkulovimi deli in premagal vse težave. Potemtakem je bil brez dvoma istega mnenja in naziranja kakor zgoraj omenjeni Sallustius: pulchrum esse, bene facere rei publicae, etiam bene dicere haud absurdum.

Dalje mu bodo za njegov odlični trud hvaležna tudi drugod vsa minervalska srca, ker bodo v tej knjigi odkrila mnogo stvari, ki jih doslej še nikjer niso brala. Zategadelj se mi zdi čisto narobe mnenje nekaterih, ki pravijo, da leži vojvodina Kranjska od rok, da je malo znana in zato da so nadrobnosti odveč. A ravno zato, ker je prava podoba in oblika te dežele, ki se vendar omenja v marsikateri zgodovini, tujcem še neznana, utegne njeno temeljito odkritje tembolj ustreči radovednosti zvedavega bralca, zlasti ker je gospod glavni avtor napolnil delo s pogostimi čudovitostmi in prinesel s svojim peresom preneko redko umetnino na dan, ki jo je narava skrila v kranjski zemlji. Mar naj bi ne bilì kak rubin, kak demant ali prekrasna biserna krona ogleda vredni zato, ker je ona dva prej pokrival rudnik dragih kamnov, to pa morski valovi?

Te bukve pa bodo rabile ne le prijetnemu kratkočasju, ampak v marsičem tudi razlagi in boljšemu razumevanju raznih rimskih in drugih zgodovinskih spisov, zlasti pa bodo — kolikor se njih dostaja — dodobra zamašile vrzel v opisih cesarskih dednih deželá. Tudi ljubitelji rodovnikov bodo našli tu mnogo morda še neznanih družin in rodov, zakaj ta vojvodina se ponaša z velikim plemstvom in z mnogimi odličniki. Zato ne uvidim, zakaj ne bi učeno in radovedno oko sodilo, da je omenjeni gospod glavni avtor za ta njegov prehvalni trud vreden velike slave in hvale.

Ker pa obilica njegovih drugih prevažnih opravkov ni dopustila, da bi jasneje stiliziral vse, kar je — kakor čebela med iz cvetlice — marljivo zbral in z letečim peresom spravil na papir, je s tem opravilom počastil moje pero in želel, da bi včasih še druge podobne zgodbe in povesti pritegnil ter na primernih krajih pristavil tudi nekaj opomb v pojasnilo nekaterih stvari. Tudi je še sicer to in ono, kar je včasih brž moral poslati za mano, ker je kasneje dobil ali zvedel, prepustil meni, da uredim in razvrstim. In kolikor mi je dovoljeval časovni red zaporedoma mi poslanih stvari in številnih opomb, sem to uredil — kakor upam — primerno in v njegovo milostno zadovoljstvo.

Je pa to delo, ker je zaradi obilne in obširne vsebine znatno naraslo, razdeljeno v petnajst knjig in te spet v štiri glavne dele, izmed katerih obsegajo prvi trije po štiri, zadnji pa tri knjige… Med temi knjigami sem sicer nekatere na milostno željo gospoda glavnega avtorja, včasih drugod močno in z važnimi opravki zaposlenega, jaz sam sestavil, da bi moglo njegovo pero v drugih tem urneje naprédovati, vendar so mu bile poslane v pregled.

Potemtakem je pravično, če voščimo temu tako delavnemu gospodu, krepostnemu svetilu baronskega stanu in učenjaku, ki je s tem svoje slavno in svetlo ime vtisnil v nesmrtnost, dolgoleten častno

goreč življenjski plamen. In to mu tudi od srca želim, a hkrati tudi vsakršno

uspevajočo blaginjo, preslavni vojvodini Kranjski pod orlovskimi

perutmi njenega preslavnega poglavarja pa nevenljiv razcvet.

 

 

Iskalec
Na Vrh

 

Zapri

Janez Vajkard Valvasor, baron *1641-1693†

Slovenski polihistor, od leta 1687 član angleškega Kraljevskega društva. Pisal, tiskal in izdajal za slovensko kulturo pomembna dela, med njimi topografijo Koroške in Kranjske ter obširen zgodovinski in etnografski opis Die Ehre des Herzogthums Crain (Slava vojvodine Kranjske, 1689)

Rodil se je v Ljubljani v plemiški družini. V mladosti si je na potovanjih nabral veliko znanja. Ko se je vrnil domov, si je kupil grad Bogenšperk pri Litiji in se posvetil raziskovanju svoje domovine Kranjske.

Zapri