Sorte in podlaga trte

Sorte vinske trte

Odbira trte

Stoletja je človek spoznaval, ali vinska trta na njegovi zemlji dobro uspeva in rodi. Potujoči trgovci, vojščaki, posvetna in cerkvena gosposka so prenašali iz kraja v kraj vedno nove vrste trt, dobre in slabe, primerne in neprimerne, ter tako širili število vrst in zvrsti trte. Pri nekdanjem načinu razmnoževanja je bilo to kaj enostavno. Malo vinogradov je bilo posajenih le z eno ali dvema sortama. Nekatere izmed sort so dale tudi dobro vino, druge le dosti grozdja in slabše vino. Nekaterim trtam grozdje ni dozorelo, nekatere je uničil zimski mraz. Tako je na eni strani odbiral najboljše trte človek, na drugi strani pa narava.

Trtna uš, peronospora in plesen so na prehodu iz devetnajstega v dvajseto stoletje uničili tedanje vinogradništvo. Ureditev novih vinogradov je zahtevala nov način razmnoževanja in seveda ponovno odbiro sort. Evropsko trto so začeli cepiti na ameriško, ki je bila bolj odporna proti trtni uši. Z ameriškimi podlagami in tudi že s samim cepljenjem so se spremenile lastnosti sort, zlasti glede količine in kakovosti pridelka. V tem obdobju se je območje razširjenosti vinogradništva zožilo, saj v začetku ni bilo ameriških podlag, ki bi bile primerne za najrazličnejša rastišča.

Novo vinogradništvo

S cepljeno trto so se v naših vinogradniških krajih pojavile nove kakovostne sorte, v vinogradih so sadili že manjše število sort in pojavili so se tudi sortno čisti nasadi z manjšim številom trt na hektar. Od nekdaj 20.000 trt na hektar in več so jih zmanjšali na 7000 do 8000 in še manj. Saditi so začeli v vrste, kolje je začela zamenjavati tu in tam žična opora, uvajati so začeli drugačne oblike pridelovanja, drugačne vzgojne oblike z novimi načini rezi.

Tako je v tem obdobju tehnika ureditve in izkoriščanja vinogradov odigrala pomembno vlogo pri odbiri sort.

Nove sorte in čisti nasadi

Prednost čistih nasadov je bila na dlani, zlasti še zato, ker je vse grozdje v vinogradu naenkrat dozorelo, posamezne razvojne faze trte so nastopile sočasno, s čimer so postali vsi ukrepi (ampelotehnika, zaščita, oskrba) učinkovitejši. Zaradi izmenične rodnosti sort v mešanih nasadih in pri takratni tehnologiji je bilo tveganje v sortno mešanih vinogradih manjše kot v čistih. Eno leto so rodile ene, drugo leto druge sorte, eno leto je bil boljši pridelek enih, drugo leto drugih sort. Tako je bila pri tedanjih sortah in tehnologiji količina in kakovost pridelka v mešanih nasadih precej bolj enakomerna kot v sortno čistih nasadih. S svetovnimi vinskimi krizami (premalo ali preveč vina) in z vključevanjem naših vinogradniških predelov v mednarodno vinsko trgovino, je sortno čisto in kakovostno vino začelo močno pridobivati na veljavi. Zato so začeli uvajati nove, kakovostne sorte, ki so v čistih nasadih dajale stalen in dober pridelek. Nove sorte so prihajale iz evropskih vinogradniških pokrajin, veliko starih domačih sort je bilo opuščenih.

»Druga obnova«

V tako imenovani »drugi obnovi« so vinograde zasadili le z eno sorto. Le v nekaterih naših vinogradniških predelih, kjer se je tradicionalno uveljavilo pridelovanje mešanega vina (cviček), ki je mešanica več sort, je v enem vinogradu več sort. V novejšem času tudi tod sadijo sorte ločeno, v čistih nasadih, in jih mešajo šele pri predelavi.

Vinogradniki že dolgo vedo, da dobra in tudi najboljša sorta še ne pomeni tudi dobre ali vrhunske kakovosti vina. Vedo, da naprimer kabernet ali merlot v severozahodni Sloveniji nimata kaj iskati, saj tu grozdje niti ne dozori, vedo tudi, da naprimer naši pozni sorti laški rizling ali šipon na Primorskem še zdaleč ne bosta dala tako kakovostnega pridelka, kot tam razširjene sorte. Sorti, ki dajeta v podravskem vinorodnem rajonu lahko, osvežujoče, harmonično in pitno vino, spremenita pod vplivom okolja svoje lastnosti in dajeta alkoholno drugačno vino z manj kisline.

Razprostranjenost sort

Nekatere sorte imajo glede na podnebne zahteve širšo razprostranjenost, druge zelo ozko. Kot primer naj bo recimo modra frankinja ali modri pinot, ki daje kar dobro vino tako na Goričkem v Prekmurju kot na Dolenjskem in Primorskem ali celo v naših južnih republikah. Seveda je značilnost vina teh sort glede na rastišče drugačna, vendar še vedno lahko govorimo o kakovostnem sortnem vinu. Druga skrajnost je naprimer renski rizling, ki daje primerno vino le v nekaterih površinsko majhnih vinogradniških predelih severovzhodne Slovenije, ali naprimer rumeni muškat, ki ga lahko pridelujemo samo na nekaterih legah na Kozjaku ali v Halozah.

Vinogradniki vse to vedo, vendar nekateri vedno znova skušajo prenašati sorte z zelo ozko razprostranjenostjo iz drugih predelov v svojega. Še pred kratkim smo zasledili v novih vinogradih v podravskem rajonu slankamenko, malvazijo, žametovko, v posavskem merlot, na Primorskem nekatere severne sorte. Z nepremišljenim nakupom trsnih cepljenk iz južnih republik so nekateri vinogradniki vnesli v svoje vinograde južne sorte, ki jih sedaj krčijo. Te sorte niti dobro ne odcvetijo, ne dozorijo, kaj šele, da bi dale primerno vino.

Provenienca

Poznavalec vina kaj hitro ugotovi, kje je bilo vino pridelano. Imamo sorte, ki obdrže nekatere sortne značilnosti ne glede na kraj pridelovanja. To so v glavnem bolj aromatične sorte (muškati, traminec in podobno), vendar dajeta vinu glavno značilnost rastišče in okolje, to je podnebje in geološka sestava tal. Prav zaradi tega v novejšem času v svetu in tudi že pri nas vrednotimo vino vedno bolj po predelu, kjer je bilo grozdje pridelano, kakor po drugih lastnostih. Pa vendarle veliko govorimo o pomembnosti sorte, o tako imenovanem trsnem izboru, o rajonizaciji sort in podobnem. Zakaj?

Rajonizacija vinogradniških leg

Ne glede na razprostranjenost neke sorte (širšo ali ožjo) bodo dale najboljše vino le sorte, ki jih posadimo v za njih optimalno okolje. Pestrost vplivov okolja na rastišče ustvarja pestrost vinogradniških leg v slovenskih vinogradniških krajih. Nad našim območjem se menjajo in mešajo podnebni vplivi Alp, Panonske nižine in Mediterana, ki se na močno razgibanem slovenskem gričevnatem svetu še bolj popestrijo. Zato dandanes govorimo, da lahko na neki kakovostni vinogradniški legi da le določena sorta najboljše vino. Ali drugače, če želimo v naših razmerah najbolj smotrno izkoristiti že tako majhne vinogradniške površine, moramo saditi sorte, ki bodo na teh površinah najbolje uspevale. Uspešnost neke sorte na določenem rastišču pomeni: primerno kakovost in primerno količino. Pri izbiri sorte igra torej kakovostni vidik, poleg seveda gospodarskega, izredno pomembno vlogo. Gospodarnost sort je nezanesljiva; odvisna je od trga, ponudbe in popraševanja ter seveda življenjske ravni in vinske kulture porabnikov.

Kakovost ali količina?

Vinograd je večletni nasad (tudi 30 in več let). Ne moremo se ravnati po občasnih muhah trga z vinom. Najmanj bomo grešili, če bomo pridelovali kakovostno vino tistih sort, ki dajo vsaj zadovoljiv gospodarski učinek. Vinogradniki se žal vedno bolj otepajo nekaterih najkakovostnejših sort, kot so renski rizling, traminec, rulandec, cabarnet in drugih, ki trenutno zaradi manjšega pridelka ne dajo zadovoljivega gospodarskega uspeha. Naš še vedno neurejen trg premalo vrednoti posebne kakovosti. Nasprotno, vse preveč širimo sorte, ki veliko rodijo, ne gledamo pa na kakovost vina. Na srečo imamo kar precej sort, ki ob pravilni tehnologiji, vzgojni obliki in obremenitvi ter seveda na primerni legi dajo veliko grozdja in dobro vino.