Trsni izbor

Sorte, ki so pri nas in se širijo v naših vinogradniških predelih, so v praksi bolj ali manj preizkušene. Sort je sicer preveč in že leta razmišljamo, da bi njihovo število zmanjšali. Zlasti v podravskem vinorodnem rajonu je preveč sort. Pestrost sort otežkoča nastop na trgu z velikimi količinami kakovostnega vina, zlasti še na mednarodnem.

Podravski vinorodni rajon

Trenutno najbolj razširjene sorte v našem največjem podravskem vinorodnem rajonu, razvrstili smo jih po razširjenosti pri obnovi v povojnih letih, so: laški rizling, sauvignon, šipon, beli pinot, traminec, muškat Ottonel , renski rizling, rizvanec , ranina, rumeni muškat, rulandec, zeleni silvanec , neuburgovec, veltlinec, modra Portugalka, modri burgundec (modri pinot) in modra frankinja. Le malo imamo namiznih sort. To je torej 18 sort, izmed katerih so le nekatere zasajene na večjih površinah. Skoraj v vseh okoliših in podokoliših tega rajona prevladujejo: laški rizling (z okoli 25 odstotkov), sauvignon (kakih 20 odstotkov), šipon (okoli 18 odstotkov), beli pinot (z 12 odstotki), renski rizling (5 odstotkov) in traminci (8 odstotkov) in predstavljajo v povojni obnovi blizu 80 odstotkov vseh sort v naših vinogradih. V kmečki obnovi je več laškega razlinga in šipona, nekoliko manj sauvignona in belega pinota. Zadnja leta se delež laškega rizlinga močno povečuje, tudi deleža šipona in belega pinota rasteta, deleža traminca in renskega rizlinga ostajata skoraj nespremenjena, močno pa se zmanjšuje delež sauvignona.

Primorski vinorodni rajon

V primorskem vinorodnem rajonu se je razmerje med belimi in rdečimi sortami spremenilo v korist rdečih. Še pred nekaj leti je bilo razmerje: 60 :40 v korist belih sort. Zadnjih šest let pa so sadili v glavnem rdeče sorte. Težnja primorskih vinogradnikov je, da bi zastopanost belih in rdečih sort zadržali pri razmerju 50:50. Menijo, da naj bi zadržali širjenje barbere in merlota. Drugi so drugačnega mnenja in se nagibajo k temu, da bi v tem rajonu prevladovale rdeče sorte. Rdečih sort pri dosedanji obnovi je bilo: refoška (31 odstotkov), merlota (17 odstotkov), barbere (okoli 2 odstotka) in kaberneta (1,5 odstotka).

Med belimi sortami je razmerje naslednje: rebule je 31 odstotkov, malvazije 18 odstotkov, laškega rizlinga in sauvignona 1,5 odstotka, tokaja in belega pinota 3,5 odstotka, pinele in zelena 3,2 odstotka.

Posavski vinorodni rajon

V posavskem vinorodnem rajonu pridelujejo primerno suha, lahka, kiselkasta vina (cviček, bizeljsko belo in rdeče vino, metliško črnino in druga). Ta vina so pod temi oznakami na trgu že dobro znana. Le vzhodni del tega rajona se še ni dovolj uveljavil, vsekakor premalo glede na pomen, ki ga ima vinogradništvo v teh predelih. Najbolj znan v tem rajonu je vsekakor cviček. Cviček je lahko vino, svetlorubinasto rdeče barve z izrazito kiselkastim okusom. Ta značaj cvička ustvarjata žametna črnina in rdeča kraljevina, k tema sodi še kaka domača sorta, ki raste na Dolenjskem. Za popravek barve uporabljajo modro frankinjo in modro portugalko, za popravek kakovosti pa izjemoma laški rizling in zeleni silvanec . Tudi rumeni plavec naj bi izboljšal kakovost cvička.

V zadnjem času se širi tudi šentlovrenka, ki bi naj postopoma delno zamenjala modro frankinjo.

Cviček

Nekateri poznavalci cvička menijo, da je modra frankinja nenadomestljiva. »Pravi« cviček dajo torej omenjene sorte in to v podnebno in geološko omejenem prostoru.

V novejšem času so poskušali z nekaterimi ukrepi pri pridelovanju »cvička« spremeniti barve v bolj intenzivno rubinasto ali omiliti izraziti kiselkasti okus in izboljšati kakovost tega vina. Tako so ustvarili temu vinu drug značaj, ki ni več cviček. Takemu vinu je bilo treba dati drugo ime in ga je tudi dobilo.

Rdeče bizeljsko vino

Rdeča bizeljska vina so prav tako znana rdeča vina, kjer razmerje med posameznimi sortami ni povsem enako onim, ki dajo cviček. Veliko je bilo prelitega črnila in izgovorjenih besed o razlikah in podobnostih cvička in rdečega bizeljskega vina. Nesmiselno je govoriti o »boljšem« in »pravem« cvičku, saj je cviček samo eden in samo eno rdeče bizeljsko vino.

Metliška črnina

Metliška črnina je priljubljeno rdeče vino, ki ga pravzaprav ne moremo uvrščati med prave črnine niti po barvi, niti po sestavi. To vino si je pod to označbo zagotovilo krog porabnikov, ki ga zelo cenijo. Tudi to vino tvorijo že pri cvičku omenjene sorte, le da je proizvodnja usmerjena v pridobivanje boljše barve in kakovosti. Šentlovrenka, ki jo uvajajo, naj bi temu vinu še zboljšala kakovost.

Laški rizling in sauvignon dajeta v vseh okoliših tega rajona dobra pitna vina. V nekaterih okoliših tega rajona se je preveč razširil rizvanec in tudi nekatere druge bele sorte, ki same ali v mešanici, škodujejo ugledu vina iz teh krajev.

Število sort in razmerje med njimi

Pri obilici sort se upravičeno vprašamo, ali je potrebno tolikšno število sort. Vinogradniki, zlasti pa naši vinski obrati in trgovina so si povsem na jasnem, da moramo število sort zmanjšati. Ugotovili smo že, da nekaterih sort upravičeno ali neupravičeno ne širimo več. V vseh naših rajonih praktično ne sadimo več kot 4 do 5 sort, v posameznih okoliših pa le 2 do 3. Še pomembnejše je vprašanje razmerja med posameznimi sortami v okolišu ali predelu, kar je vsekakor pomembnejše od števila sort. Rajon je v naših slovenskih okoljetvornih razmerah zelo pester podnebni in geološki mozaik. Zato ne moremo brez pridržkov zagovarjati preozkega sortnega izbora po rajonih.

Zavzemamo se za 3 do 4 glavne sorte v rajonih, izmed katerih bi lahko bile glede na okoliš ali podokoliš ali celi kraj ena ali dve nosilni. Takšno število in razmerje je primerno, saj tako na eni strani uspešno uravnavamo gospodarske učinke v naših pridelovalnih okoliših in obratih med močno rodnimi in manj rodnimi ter kakovostnimi sortami, pridelovalno tveganje je zmanjšano (zaradi izmenične rodnosti).

Rajon, sorta in kakovost

Lahko zaključimo, da sloves vinogradniškega rajona ali okoliša povečuje, ohranja ali ruši le dobra ali slaba kakovost vina. Sedaj vemo tudi, da sorta sama še ne zagotavlja kakovosti vina. Sorta lahko zagotovi kakovost vina le v za njo najustreznejšem okolju. Prav zato dandanes vedno bolj označujemo vino po njegovem izvoru (provenienci), kot pa po sorti. Napak bi bilo misliti, da lahko iz vsake sorte, tudi iz najboljše, vedno dobimo kakovostno vino z optimalnimi značilnostmi pridelovalnega okoliša. Le določena sorta na določeni vinogradniški legi lahko da kakovostno vino.